|
||||||
|
|||||||
Bruce Kent, nekdanji rimskokatoliški duhovnik in nekdanji vodja kampanje za jedrsko razorožitev (Campaign for Nuclear Disarmament - CND) sodeluje v kampanjah za jedrsko razorožitev in svetovni mir že od poznih 50 tih prejšnjega stoletja.
Rojen je bil leta 1929 v Londonu, v duhovnika je bil posvečen leta 1958, sodeloval pa je z desetinami mirovnih organizacij, vključno z War on Want (vojna proti pohlepu), Campaign Against the Arms Trade (kampanja proti trgovanju z orožjem), International Peace Bureau (urad za mednarodni mir), United Nations Association (združenje združenih narodov) in Movement for the Abolition of War (gibanje za odpravo vojne).
Gill Fry ga je za Share International intervjuvala na njegovem domu v Londonu.
Share International: Kaj vas je navdihnilo, da ste se dejavno udeležili mirovnih kampanj?
Bruce Kent: Leta 1959 sem delal v župniji v Kensingtonu in na velikonočni ponedeljek sem videl drugi aldermastonski pohod proti jedrskemu orožju, ki se je vil mimo cerkve. Kar me je [pozneje] zelo ganilo, je bil jezuitski nadškof, ki je dejal: "Če je narobe ubiti stotine tisočev nedolžnih ljudi, je tudi narobe stotinam tisočev nedolžnih ljudi groziti s smrtjo." Strinjal sem se s tem moralnim stališčem, in čeprav nisem vedel veliko o politiki, sem bil mnenja, da je njegova izjava smiselna.
S. I.: Katere države so se po II. svetovni vojni prve opremile z jedrskim orožjem?
B. K.: Prvi so ga imeli Američani in so ga uporabili v Hirošimi in Nagasakiju, nato pa se je začela tekma. Leta 1946 je bil sprejet Baruchov načrt, v katerem so se vsi strinjali, da ne bodo nabavili jedrskega orožja, če se bodo Američani odpovedali svojemu. Toda Američani niso imeli niti najmanjšega namena, da bi se mu odpovedali, zato so Sovjeti zavrnili načrt. V našem Harwellu (ustanova za raziskovanje jedrske energije) in drugih raziskovalnih bazah v Združenem kraljestvu so bili vohuni. Laburistični minister za zunanje zadeve Ernest Bevin je prišel na znameniti sestanek med ministrskim predsednikom Clementom Attleejem in visokimi javnimi uslužbenci takoj po besednem spopadu z ameriškim veleposlanikom glede sovjetskih vohunov v britanskem sistemu. Veleposlanik je dejal: "Nikdar ne boste dobili teh skrivnosti od nas." Bevin je dejal: "Moramo dobiti [jedrsko orožje] ne glede na njegovo ceno . hočem ga tukaj - in to ovitega v zastavo Združenega kraljestva." In natanko tako je to šlo vse odtlej. Potem sta jedrsko orožje dobili Francija in Kitajska, Izrael ga je imel v 50 tih letih, nato Pakistan, Indija in Severna Koreja. Toda od 196 držav sveta se jih je 140 sestalo novembra 2015 v Avstriji in so se odločile, da ne bodo imele jedrskega orožja in da se bodo znebile tistega, ki ga že imajo.
S. I.: Ali je kakšna možnost za polno uresničitev sporazuma o neširjenju jedrskega orožja?
B. K.: Člen V1 sporazuma o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968 določa, da se morajo jedrske sile odpovedati jedrskemu orožju. Naziv sporazuma - "neširjenje jedrskega orožja" - je nepravilen, saj gre dejansko za sporazum o jedrski razorožitvi, vendar so bile takrat jedrske sile zadovoljne s tem imenom, saj so veselo trdile "ne želimo, da se jedrsko orožje širi", obenem pa niso imele nobenega namena, da bi se odpovedale lastnemu. Mislim, da je danes zelo veliko upanje, in ta država ima možnost, da v zvezi s tem kaj stori, saj se odločamo o tem, ali porabiti celo premoženje - kakšnih 150 milijard britanskih funtov - za zamenjavo Tridentov [britanski Trident je balistična raketa, nameščena na podmornicah] in jih imamo še naslednjih 30 let, ali pa ugotovimo, da tega niso vredni, saj nas tako ali tako ne varujejo. To je velika priložnost, še zlasti za mlade, ki jih ne prepričajo razlogi za hladno vojno. Če se lahko ljudje danes odločajo med stanovanjem, izobraževanjem in zdravjem na eni strani, in jedrskim orožjem na drugi, ne bodo izbrali orožja. "Potrošnja za jedrsko orožje," je dejal papež Frančišek, "pomeni zapravljanje premoženja narodov . Ko so ti viri zapravljeni, ceno plačajo revni in šibki, tisti, ki živijo na obrobju družbe."
S. I.: Ali obstaja močna povezava med mirovnim gibanjem, protijedrskim gibanjem in razvojnimi skupinami?
B. K.: Mirovno gibanje sestavlja kakšnih 600 organizacij, vključno s Campaign Against the Arms Trade (kampanja proti trgovanju z orožjem),CND in verskimi skupinami, kot je Pax Christi. Razkorak ni med mirovnim gibanjem in CND-jem, ampak med mirovnim gibanjem in razvojnimi agencijami, kot sta Oxfam in Christian Aid. Te skupine se ne želijo ukvarjati z razorožitvijo in trdijo, da se zaradi svoje dobrodelne usmeritve ne morejo ukvarjati z drugimi zadevami, ker tvegajo izgubo denarja za dobrodelno delovanje. Jaz pa pravim, da se jim ni treba ukvarjati z njimi, morajo pa jih priznati. Na nedavni podnebni konferenci v Parizu vojna in razorožitev na primer nista bili na dnevnem redu.
S. I.: Ali bi se lahko te skupine kako poenotile, da bi bile skupaj močnejše?
B. K.: Mislim, da je to kot orkester. Jaz na primer igram pozavno, vi violino, in morava se uglasiti. Neumno bi bilo reči pozavnistu, da mora igrati klavir. Jedro težave ni v zmedi med organizacijami, ampak v tem, da 80 odstotkov ljudi ni vključenih v nobeno od njih. Treba je mobilizirati javnost in dosegli bomo uglašenost.
S. I.: Kako učinkoviti so pohodi in demonstracije?
B. K.: Glavnina dela pri spreminjanju stališč ljudi je opravljenega v učilnicah, cerkvah, mošejah, na ulicah, ko ljudje razpravljajo o teh vprašanjih. Demonstracije so fotogeničen vidik vsega skupaj, kot je bil nedavni pohod v Londonu [27. februarja 2016], ko se je zbralo 60.000 ljudi [na demonstracijah proti obnovi programa Trident]. To je dokaz moči kampanj, toda moč ne izhaja le iz demonstracij, prihaja od ljudi, ki berejo, premišljujejo, se pogovarjajo, debatirajo, molijo - spreminjajo zavest. Demonstracije torej niso alfa in omega vsega.
S. I.: Ali menite, da bi bilo treba vse jedrske elektrarne ustaviti?
B. K.: Da, menim tako, toda to ni v okviru moje kampanje. Zavedam pa se, da je to dvoje tesno povezano. V tej državi je bila prva jedrska elektrarna, Windscale, velika zmaga za jedrsko energijo, toda zgradili so jo z namenom pridobivanja plutonija za bombe. Osebno menim, da so jedrske elektrarne drage in nevarne ter potrata denarja, toda niso ustvarjene za ubijanje ljudi, namenjene so proizvodnji energije.
Jedrsko orožje pa je namenjeno ubijanju ljudi in o nezgodah v povezavi s tem orožjem ne vemo dovolj. Pri 20.000 jedrskih konicah v svetu nikdar ne vemo, kdaj bo znova prišlo do kakšnega incidenta. Gumb za sprožitev jedrskega orožja so nadzirali tudi ljudje, zasvojeni z alkoholom ali mamili. Za to, da so danes še živi, se lahko zahvalimo možu po imenu Stanislav Petrov, nekdanjemu opazovalcu Sovjetske zveze, ki je bil leta 1983, ko je bila napetost med ZDA in Sovjetsko zvezo na višku (v času predsednika Reagana), v svojem bunkerju in je zagledal pet raket, ki so letele od zahoda prozi vzhodu. Njegova dolžnost je bila, da obvesti ruskega voditelja Jurija Andropova v Moskvi o petih raketah, ki letijo proti njim. Če bi mu bil povedal, bi Andropov povsem mogoče v povračilo izstrelil pet raket, kar bi pomenilo III. svetovno vojno. Po 40-ih minutah so opazili zelo nenavadno formacijo oblakov in polovica prisotnih v bunkerju je Petrova spodbujala, naj sporoči Moskvi, druga polovica pa je bila proti. Ta mož je sam nosil celotno odgovornost in tega ni storil.
Takšnih dogodkov je bilo še več, včasih smo bili zelo blizu katastrofi. Robert McNamara [ameriški obrambni minister v letih 1961-1968] je pred smrtjo dejal, da nas ni rešila zdrava presoja, ampak čista sreča.
S. I.: Kako pomembno je prebujanje ljudi po vsem svetu, na primer gibanje "Okupirajmo" ali arabska pomlad?
B. K.: Menim, da je to čudovito. Veliko ima opraviti z novimi načini komunikacije, o katerih ne vem ničesar. Spreminjajo način delovanja ljudi in mladi se več ne sprijaznijo z nesmisli, ki se dogajajo okrog njih, zato sem navdušen.
S. I.: Kateri so vaši argumenti proti obnovitvi jedrskih podmornic Trident?
O.: Z moralnega vidika je po moje zlobno govoriti o umoru četrt milijona ljudi. Tudi če bi bila brezplačna, ne bi bil za obnovitev; toda ni brezplačna, stala bo 150 milijard funtov. Pri vseh naših potrebah je to napačna prioriteta.
Navsezadnje rakete niti niso naše, saj prihajajo iz Amerike. Ne le, da nam Združene države nudijo pomoč pri izdelavi bojnih konic, brez raket, ki jih dobavijo Združene države, ne bi imeli bojnih konic na naj namestiti. Nismo torej neodvisni.
Menim, da že razmišljanje o jedrski oborožitvi pomeni izzivanje drugih držav. Severna Koreja se ni opremila z jedrskim orožjem samo zaradi lepšega. Jedrsko orožje imajo, ker so obkroženi z ameriškim jedrskim ladjevjem, in menijo, da je edini način, da utišajo Američane ta, da imajo tudi sami jedrsko orožje.
S. I.: Argument nekaterih je ta: "Kaj pa teroristi? Jedrsko orožje potrebujemo za lastno zaščito."
B. K.: Jedrsko orožje nas v nobenem pogledu ne varuje pred teroristi. Da je jedrsko orožje sploh smiselno, morate imeti tarčo ali ozemlje, ki ga ciljate. Teroristov ne morete ciljati in tisti, s katerimi imamo opravka, so videti čisto zadovoljni, da lahko gredo čim prej v raj; to je del njihove doktrine. Kako lahko groziš nekomu s takojšnjo smrtjo, če pa želi v raj? To ni logično. Vse je povezano z britanskim nacionalizmom: smo Britanci in moramo imeti to, kar imajo drugi.
Če bi jedrsko orožje res ščitilo državo, me stroški ne bi skrbeli, vendar je ne ščiti, zaradi njega smo še bolj ranljivi. V številnih primerih, ko smo se podali v vojaški spopad, jedrsko orožje ni imelo popolnoma nobene vrednosti. In potem tisti, ki so za jedrsko orožje, rečejo: "Govorimo samo o tem, da bi radi drugim preprečili uporabo jedrskega orožja na nas." Če [režim] ni popolnima nor, ne bo nikdar uporabil jedrskega orožja na nas, ker dihajo isti zrak kot mi. Če onesnažiš ves planet, s tem onesnažiš tudi svoje dvorišče.
S. I.: Kako pomembni so za mir v svetu Združeni narodi?
B. K.: Ustanovna listina Združenih narodov, napisana leta 1944, se začne tako: "... da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne." To je bil osnovni namen Združenih narodov. Ustanovna listina Združenih narodov in Deklaracija o človekovih pravicah sta zelo pomembni, vendar danes o njiju le malokdo kaj ve. Deklaracija o človekovih pravicah je kot nekakšnih deset zapovedi o tem, kaj pripada ljudem po vsem svetu, in je čudovita.
S. I.: Ali ima Varnostni svet svoje meje?
B. K.: Ureditev, v kateri ima pet držav pravico veta, je popolnoma anahronistična. Če se ne morejo poenotiti, kot se niso mogle glede Koreje, bi morala imeti generalna skupščina pravico, da sprejme odločitev. Ne vključuje sicer vseh povezanih organizacij (Vatikan, Greenpeace, nevladne organizacije), toda vsaka država, velika ali mala, lahko glasuje. S tem je sicer povezanih nekaj težav, ampak takšna je ustanovna listina. Ne vem, zakaj bi imela Andora enako število glasov kot Kitajska, toda tudi na splošnih volitvah v Združenem kraljestvu ima vsaka oseba en glas, in nihče ne ugovarja, da ima večjo družino in bi moral zato imeti več glasov.
S. I.: Kaj menite o papežu Frančišku?
B. K.: Mislim, da je čudovit, pravi čudež. Papež Frančišek je popolnima drugačen in izjemen. Na prvem potovanju zunaj Rima je odšel v Lampeduso obiskat begunce, kar veliko pove o njem. Govoril je tudi o jedrskem orožju in storil to, česar papež Janez Pavel II. ni storil: odpravil razlikovanje med namenom in uporabo jedrskega orožja. "Te stvari so zle," je dejal. To je zelo pomembno, kajti papež Janez Pavel je dejal, da lahko jedrsko orožje obdržiš, če napreduješ v smeri razorožitve. To je bila čudovita glasba za ušesa jedrskih sil, ki so dejale: "Da, napredujemo v smeri razorožitve". Vrata so torej ostala na široko odprta.
S. I.: Ali verjamete v moč molitve?
B. K.: Mislim, da je izredno pomembna. S tem ne mislim proseče molitve, kot je "Bog, prosim, stori to in to", ampak zavedanje razsežnosti življenja in dejstva, da si njegov del. Da sprejmeš sebe kot del tega fantastičnega vesolja in se uglasiš z večjim in veliko pomembnejšim telesom. Ko obdelujem vrt in opazujem, kako stvari rastejo, si mislim: "Kako fantastično. Kakšen načrt. Kdo je to organiziral?" Pravijo, da se je vse začelo z velikim pokom. Jaz pa pravim: "Zakaj pa se je zgodil veliki pok? Zagotovo ni naključen." Mislim, da smo preveč obremenjeni s svojim delom, z lastnim obstojem, s tem, kdo nas ima rad in kdo ne. Meditiranje, sedenje in opazovanje sveta in premišljevanje o čudesih, katerih majhen del smo, to imenujem molitev.
S. I.: Kaj bi svetovali prostovoljcem in udeležencem mirovnim kampanj, ki poskušajo pritiskati na vlade in doseči spremembe?
B. K.: Vsakdo lahko nekaj prispeva k skupnemu pritisku. Ko grem na sestanek in vsi godrnjajo o jedrskem orožju, jim rečem: "Koliko vas je v zadnjem mesecu pisalo lokalnemu časopisu?" In le eden ali dva dvigneta roko. Morate delovati.
To je kot vzpon na Mont Everest. Ne preplezaš vsega naenkrat, najprej opraviš prvo etapo, postaviš šotor, naslednji dan plezaš naprej. Če ves čas zgolj opazuješ vrh Mont Everesta, ne boš nikdar prispel tja. Načrtovati moraš pot in ko prideš malo naprej, se odprejo nove možnosti, lahko počneš še kaj novega, srečaš druge ljudi na isti poti. Stvari se zgodijo, ker pripomoreš k temu, da se zgodijo, pa če gre še za tako malo stvar. Če pa zgolj sediš in gledaš Mont Everest, se ne bo zgodilo nič. To je težavno delo in vedno je kaj za storiti. Izgubil boš prijatelje in dobil nove prijatelje in ne boš obogatel. Toda storiti moraš, kar lahko.
S. I.: Ali imate upanje za prihodnost? B. K.: Vsekakor. Poln sem upanja. Ko pomislite na vse grozne stvari, ki so se dogajale v svetu v preteklosti, danes pa so popolnoma nesprejemljive, spoznate, da smo napredovali. Sem optimističen in ne verjamem, da je Bog ustvaril svet zato, da bi ga razstrelil. Verjamem tudi, da je na svetu veliko več dobrega kot slabega.
z Bruceom Kentom se je pogovarjala Gill Fry
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Pot-Mir-Jedrska-Razorozitev
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
