S Stanom Brockom se je pogovarjal Jason Francis

Remote Aria Medical (Zdravstvo v odmaknjenih predelih) (RAM) je neprofitna organizacija, katere poslanstvo je revnim po svetu omogočiti brezplačno zdravstveno, zobozdravstveno in veterinarsko oskrbo. Leta 1985 jo je ustanovil Stan Brock. Stan je bil rojen v Veliki Britaniji, kasneje pa je 15 let živel v amazonskem pragozdu pri Indijancih Wapishana.

Videl je, kako ti ljudje trpijo, ker nimajo urejenega zdravstvenega varstva; včasih so zaradi sicer ozdravljivih bolezni pomrle celotne vasi. Kasneje je Brock zapustil Južno Ameriko, da bi sodeloval v ameriški dokumentarni seriji Wild Kingdom (Divje kraljestvo). Po snemanju se je zaobljubil, da bo našel način, kako ljudem v odročnih predelih sveta omogočiti osnovno zdravstveno nego. Za Share International se je z njim pogovarjal Jason Francis.

Share International: Kako deluje RAM?

Stan Brock: Remote Aria Medical je dobrodelna organizacija, izvzeta plačevanja davkov in brez plačanih uslužbencev. Imamo veliko zagnanih prostovoljcev, predanih služenju ljudem: revnim iz odročnih območij Združenih držav in ostalega sveta zagotavljamo zdravstveno in veterinarsko nego, tehnično pomoč in izobraževanje.

RAM finančno oskrbuje ustanova Remote Area Medical Foundation; ta fundacija za polovični delovni čas zaposluje tri ali štiri ljudi. Razen tega pa je "vojska" prostovoljcev, kot sem jo zasnoval leta 1985, povsem prostovoljna organizacija in tudi sam kot predsednik RAM-a ne prejemam nobenega plačila.

S. I.: V katere države RAM vodi zdravstvene odprave?

S. B.: Izven meja Združenih držav delujemo predvsem v Gvajani v Južni Ameriki. To je bila včasih britanska kolonija, imenovana Britanska Gvajana. Tam sem živel več let. V Gvajani delujemo vse dni v letu, naše storitve pa vključujejo tudi brezplačni letalski reševalni prevoz. Kličejo nas redno, v povprečju vsakih 1,9 dni, prek vsega leta.

V Gvajani izvajamo tudi medicinske in veterinarske operacije, največji izziv za nas predstavlja zdravljenje raka na materničnem vratu. Imamo program za zdravje žensk: ljudi izobražujemo, kako preprečiti razvoj raka na materničnem vratu in drugih spolno prenosljivih bolezni.

V rednih časovnih intervalih nudimo zdravstvene storitve tudi v Indiji in Keniji, pred kratkim pa smo bili v Tanzaniji. Obiskujemo tudi Gvatemalo, Honduras, Mehiko, Haiti, Dominikansko republiko, Brazilijo in Venezuelo. Dejavni pa smo tudi pri nas, v Ameriki.

S. I.: RAM ste najprej zasnovali s ciljem, zagotavljati medicinske storitve in potrebščine revnim v manj razvitem svetu, a je danes večina vaših dejavnosti skoncentriranih v Ameriki. Kakšne so razlike med revnimi v Ameriki in revnimi v manj razvitih predelih sveta?

S. B.: Razlike so zelo majhne. Ljudje v Appalachiji (ZDA) imajo zaradi revščine povsem podobne potrebe kot ljudje v deželah, kakršna je npr. Gvatemala. Glavna razlika je v tem, da je pri nas v Združenih državah 87 odstotkov naših pacientov starih med 26 in 64 let. Drugi so starejši in le zelo majhen delež, približno 6 odstotkov, predstavljajo otroci.

To pa zato, ker imajo pri nas mladi do 18. leta precej dobre možnosti, da prejmejo potrebne zdravstvene storitve brezplačno iz državnih ali zveznih virov. V državah Južne Amerike pa opažamo, da je 43 odstotkov pacientov otrok. Potrebe zdravljenja tu v ZDA se pojavljajo predvsem med odraslimi, ker si v naši državi ti enostavno ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe.

S. I.: Nam lahko kaj poveste o medicinski odpravi v okrožje Wise v Virginij v ZDA, julija 2008?

S. B.: To je bila naša 544. odprava, 9. v okrožju Wise. V zadnjih devetih letih smo se tja odpravili enkrat letno, to je ena izmed naših večjih akcij. Julija 2008 je v okrožju Wise v dveh dneh in pol 1584 prostovoljcev pregledalo 5475 pacientov, stroški nege pa so znašali prek 1,7 milijona dolarjev. V tem času smo pacientom izpulili 3857 in popravili 1638 zob.

Pregledali smo 1088 ljudi s težavami z vidom in jim podarili 1003 parov očal. Izvajali smo mamograme, PAP teste, ginekološke preglede žensk, rentgen pljuč, oskrbo diabetikov, kardiološke preglede in manjše plastične operacije (odstranitev kožnih ran, bul in oteklin). To je bila zelo obsežna akcija.

Naj razložim, kaj razumemo kot "pregled pacienta". Na primer če bolnik vstopi v ordinacijo in reče: "Želim k zobozdravniku," bi mu najprej dali zobozdravstveni obrazec in ga poslali v zobozdravstveni del. Tam bi mu nudili oskrbo, kakršno bi potreboval. Zobozdravnik bi to zabeležil kot en pregled. Isti bolnik bi potem npr. odšel še na drug konec kampa in se postavil v vrsto za optimetrijo in očesne bolezni; tu bi opravil pregled oči in prejel očala. Izpolnil bi še obrazec za vid, mi pa bi to zabeležili kot nov pregled pacienta. Ob koncu dneva vse preglede seštejemo.

Fotograf John Moore, dobitnik Pulitzerjeve nagrade, je med akcijo v okrožju Wise posnel številne fotografije, dostopne tudi na spletni strani Getty Images. Med njimi je tudi ena izjemna: na predvečer prvega dne akcije se prek tisoč ljudi prebija proti vhodnim vratom zdravstvenega kampa. Zdi se, kakor da se ljudje trudijo priti na rock koncert ali nogometno tekmo. Ob 5:30 zjutraj sem odprl vrata 1500 ljudem, ki so čakali v vrsti od prejšnjega dne in so uspeli prejeti številke, ki smo jih delili vso noč. Tolikšni sta zahteva in potreba.

S. I.: Se zdravstveni postopki, ki jih izvaja RAM, med seboj razlikujejo glede na to, če akcija poteka v Ameriki ali v manj razvitih državah po svetu?

S. B.: Resnično ni veliko razlik. Obstajajo določene tropske bolezni, ki jih v Ameriki ne poznamo, npr. v Južni Ameriki srečujemo veliko bolnikov s ponavljajočimi se težavami in komplikacijami zaradi malarije. Sicer pa imajo revni pri nas in revni v manj razvitih državah podobne probleme: imajo slabe zobe, ki jih je treba popraviti; slabo vidijo in potrebujejo očala; velik problem predstavlja diabetes, tako pri nas, kot tudi pri njih.

So pa tudi izjeme, npr. med domorodci z območja Amazonke srčne bolezni niso tako pogoste kot pri nas, ker so tam ljudje veliko bolj aktivni - plezajo gor in dol po hribih, prenašajo tovore in delajo na poljih. Ne vozijo se z avtomobili. Zato visok krvni tlak in bolezni srca niso pogoste težave v krajih, kot je Amazonija.

S. I.: Kakšne omejitve ima RAM pri zagotavljanju medicinske oskrbe?

S. B.: V smislu komu zagotoviti zdravstveno oskrbo ni popolnoma nobenih omejitev. Bolniki nas kličejo ves čas - prejmemo na stotine klicev dnevno - in nekateri med njimi pravijo: "Kaj moram narediti, da sem pri vas lahko deležen brezplačne oskrbe?" In mi odgovorimo: "Le oglasite se pri nas." To je vse, kar morate storiti.

"Ne bomo vam zastavljali nobenih vprašanj o tem, od kod prihajate, kje živite, koliko zaslužite. Tu ni nobene birokracije. Postavite se v vrsto in kdor prej pride, prej prejme pomoč." So pa omejitve v smislu, kaj smo zmožni narediti. Ne opravljamo transplantacij srca, npr. Ni pa nobenih kriterijev - poskrbimo za vse, ki pridejo.

S. I.: Ali morate nekatere ljudi zavrniti le zaradi množice drugih, ki močno trpijo ali imajo hude težave?

S. B.: Žal res. Med julijsko akcijo v okrožju Wise smo najbrž zavrnili kar okrog tisoč ljudi. Razloga za zavrnitev nekaterih sta dva. Prvič, nimamo dovolj časa: po akciji se morajo prostovoljci vrniti na svoja delovna mesta. In drugič, preprosto nimamo dovolj prostovoljcev, ki bi zdravili ljudi.

Največja ovira pri zagotavljanju nege je, da v Združenih državah zdravnikom ni dovoljeno prečkati državnih meja, z namenom, da bi nudili brezplačno zdravstveno varstvo ljudem v drugih zveznih državah. Z drugimi besedami, če imate zdravniško licenco v državi New York, svojega dela ne morete opravljati v Texasu, niti neprofitno ne. S tem problemom se srečujemo vsakič znova, ta zakon je absolutno treba spremeniti.

S. I.: Kako nedostopnost zdravniške oskrbe vpliva na življenje ljudi?

S. B.: Recimo, da morate vzdrževati družino, pa imate zelo slabe zobe. Povsem normalno v takem primeru je - na tako situacijo naletimo praktično vsak dan - da zaradi tega trpite, kar pa še dodatno poslabša vaše zdravje. To je namreč problem celotne družine. K našemu prostovoljnemu zobozdravniku ves čas prihajajo ljudje, ki pravijo: "Šel sem k zobozdravniku v svojem kraju.

Pregledal mi je zobe in rekel, da so zelo slabi, popravilo vseh pa ocenil na 4000 dolarjev." V Ameriki si ljudje tega enostavno ne morejo privoščiti, razen če so zelo bogati ali imajo zlato zdravstveno zavarovanje, ki jim krije tudi zobozdravstvene storitve. Če imate srečo, najdete pot do ene izmed naših klinik, kjer za vas poskrbimo brezplačno.

Drug primer: če slabo vidite oz. je vaš vid tako okvarjen, da ne morete več varno voziti avtomobila, potem ne morete dobiti službe, ki zahteva dober vid. In potem si najbrž tudi ne morete privoščiti 200, 300 ali 400 dolarjev za pregled vida in nakup očal. Ti ljudje so si žal primorani postavljati vprašanja kot: "Kaj naj zdaj? Kakšen je vrstni red prioritet v družini?

Je to hrana na mizi ali obisk pri zdravniku?" V mnogih primerih ljudje, ki pridejo k nam, celo imajo zdravstveno zavarovanje, vendar to ne pokriva storitev, ki jih potrebujejo ali pa so dodatni stroški tako visoki, da si zdravljenja ne morejo privoščiti.

S. I.: Prej ste omenili še druge projekte, pri katerih sodeluje RAM. Lahko podate kakšen primer?

S. B.: En primer je Gvajana. V Gvajani so imeli pred petdesetimi leti zelo uspešno živinorejsko industrijo. Iz več razlogov se je industrija sesula in nikoli si ni opomogla, to pa je povzročilo veliko stopnjo nezaposlenosti med okoliškim prebivalstvom.

Zdaj iščemo načine, da bi jim industrijo pomagali ponovno obuditi, obenem pa bi radi zagnali še nekaj drugih poljedelskih projektov. Naši veterinarji izvajajo programe izobraževanja lokalnega prebivalstva, da bi jim zagotovili vsaj osnovno znanje o tem, kako skrbeti za živino.

S. I.: Od kod RAM dobi denar za svoje projekte?

S. B.: V znani informativni oddaji 60 Minutes na ameriški televiziji so objavili prispevek o eni izmed odprav v okrožje Wise; predvajali so jo marca 2008 in zatem še julija 2008. Po tem so telefoni začeli zvoniti. Dotlej se je zdelo, da so edini ljudje v Ameriki, ki vedo, kaj počnemo, reveži. Pogosto sem imel predavanja za civilne organizacije in govore na raznih shodih.

Celo tu, v našem rodnem kraju (Knoxville, Tennessee), kjer smo prisotni že več kot 20 let, poleg revežev niti ljudje z drugega konca ulice niso vedeli, kaj je Remote Area Medical in kaj počne. Z oddajo 60 Minutes se je to spremenilo in zdaj prejemamo klice z vse Amerike. Ljudje nas sprašujejo, če lahko pridemo v Los Angeles, Detroit, Dallas, New York, Washington DC.

Zanimanje medijev je sprožil članek s fotografijami v New York Times Sunday Magazinu o projektu Remote Area Medical v okrožju Wise, objavljen novembra 2007. Takoj naslednjega dne sem prejel klic enega izmed producentov oddaje 60 Minutes. Dejal je, da jih naše delo resnično zanima, saj v Ameriki nihče drug ne počne ničesar podobnega, vsaj ne v tolikšnem obsegu.

Pred omenjeno oddajo so naše dejavnosti potekale bolj v stilu "iz rok v usta". Projekte smo vodili s skromnimi sredstvi, kljub temu, da naše akcije predstavljajo milijone dolarjev vredne, a brezplačne storitve. Zdaj, po oddaji, nam ni treba več toliko skrbeti za nakup medicinskih pripomočkov. Imamo pa še vedno veliko skrbi s tem, kako kupiti gorivo za tovornjake in letala oz. kako prispeti od A do B z vso opremo in osebjem. Bencin je naš največji strošek, za bencin ljudje ne marajo kaj dosti prispevati.

S. I.: Bi radi še kaj dodali?

S. B.: Po prispevku v oddaji 60 Minutes so me aprila 2008 pri House Ways and Means Committee prosili, naj pridem v Washington in njihovemu odboru za zdravstveno varstvo predstavim svoje ideje - odgovarjal naj bi na vprašanja o potrebnih reformah v zdravstvu v Združenih državah. Govoril sem o zakonu, zaradi katerega zdravniki ne morejo delovati izven meja svoje zvezne države.

Le v Tennesseeju je ta problem od leta 1995 zakonsko rešen: izdali so zakon o prostovoljnem delu v zdravstvu, ki dobrodelnim organizacijam dovoljuje, da v državo pripeljejo zdravnike, zobozdravnike in veterinarje od koderkoli v Združenih državah. Vse, kar morajo storiti, je, da pridejo, predložijo kopijo svoje licence, zavihajo rokave in se lotijo dela - takoj, brez dodatnih komplikacij. Kongresnik iz Tennesseeja, John Duncan, je ta zakon odnesel v Washington DC, da bi opogumil celotno državo, naj prevzamejo njihov model - a brez uspeha.

Ko sem bil v Washingtonu, sem jih prosil, naj njegovo resolucijo ponovno pregledajo in rešijo ta problem. Rekel sem jim, da bi sprememba tega zakona lahko veliko pripomogla k varovanju zdravja tistih, ki živijo v odročnih predelih Amerike in tako oskrbo močno potrebujejo. Govoril sem tudi o potrebi po uvedbi neke vrste univerzalne brezplačne zdravstvene nege, vsaj za tisti del prebivalstva, ki si zdravstvenega zavarovanja v Združenih državah enostavno ne more privoščiti.

Brezplačna oskrba bi vključevala tudi zobozdravstvene in okulistične storitve, ki so sicer pogosto izključene iz državnih programov. Svojim državljanom bi enostavno morali omogočiti, da prejmejo oskrbo, ki jo potrebujejo.

Za več informacij: www.ramusa.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Oaklanda v Kaliforniji.

Vir: Share - International