Leta 1912, 14.aprila je ponosni britanski parnik Titanik udaril ob ledeno goro. Potopil se je in 1513 ljudi je umrlo. Potopitev ponosnega nepotopljivega Titanika je inspirirala več filmskih producentov in piscev. Šele potem, ko so septembra 1985 našli Titanikovo razbitino, so lahko naredili veličastno obnovitev te velike nesreče. Posledica je bil čustven film, vrsta podob, ki raste; ki jih vidijo, nas prisili razmišljati.

270 dolg Titanik je bil biser White Star linije, Bele zvezde. S težo 46.000 ton, s štirimi dimniki in 29 kotli je bil vzor sile in moči. Vanj so bile vgrajene najsodobnejše tehnične inovacije in njegova oprema je bila pretirano razkošna. Po graditelju naj bi 16 vodotesnih oddelkov zadržalo ladjo v vseh okoliščinah na površju, četudi bi se štirje med njimi napolnili.

Toda ledena gora, ki ga je zadela kakih 150m od Grang Banksa, blizu Nove Fundlandije je raztrgala in razprla pet vodotesnih oddelkov. V treh urah je ta mogočni Titanik izginil. Od 2224 potnikov se jim je 711 posrečilo zagotoviti mesto v rešilnih čolnih. Drugi so potonili na krovu ladje, zakljenjeni za vrati cenejših pranočiš, ali padli v vodo in potonili ali umrli zaradi podhladitve.

Nesreča Titanika je razkrila tudi mnogo tega, kar lahko opazimo tudi v današnji družbi. Kratkovidnost glede izgradnje, pomanjkanje odgovornosti, slab material, slepo spopadanje za zagotovitev mesta v rešilnem čolnu, podkupovanje. Prevladal je boj za ohranitev ega nad vodo in za njegovo čim lepšo odpravo.

Titanik je vsekakor predstavnik našega časa. Žeja po življenju, bogatija bogatih, bridka revščina revnih, strogo ločeni razredi, stan in položaj. Tisti, ki so imeli veliko pod palcem, so se dobrikali in to zato, da bi dosegli zase ugodnosti. Tisti, ki niso imeli nič, niso mogli ničesar zapraviti in so si svojo pot navzgor morali izboriti. Kar se tega tiče, smo spet tam, kjer so oni. Tudi današnja zahodna družba nam kaže podobo spoštovanja vzbujajočega razkošja nasproti bridki revščini.

Potopitev Titanika je seveda prinesla nekatere spremembe v določenih nazorih in do neznane spremembe smeri. Danes mora imeti vsaka ladja dovolj rešilnih čolnov, da je poskrbljeno za vsakega potnika, radio mora biti ves čas na zvezi in kordinate ledenih gor se beležijo in razpošiljajo po celem svetu.

Tudi druga svetovna vojna je prinesla mnogo izkušenj, kar je povzročilo, da so se meje mnogih področij spremenile, še posebno v Evropi. Kar je potekalo še vedno gladko, se seveda ni tako hitro spremenilo. Toda nujno potrebne družbene spremembe, posledica družbene nadutosti, široka vizija ali trd boj, so se nazadnje le pojavile. Tako, se je izteklo takrat, vendar pa danes temu ni tako.

Današnji človek je potisnjen ob zid. Ni več odklona od prvotne smeri. Vse se mora zgoditi še hitreje kot hitro. Stres, stres, nas biča! Reorganizacije imajo skoraj izključno za svoj cilj to, da naredijo podjetje, ustanovo ali deželo spet finančno zdravo. Napetost med ljudji zelo narašča in medsebojno razumevanje vidno upada do te meje, da so osebnosti vedno bolj osredotočene na svoje lastno dobro.

V deželah s socialnim ustrojem so dosegli kljub ekonomski svetovni krizi določeno stopnjo nevidezne enakosti. Do te mere, da so programi političnih strank postali takorekoč enaki. Toda resničnost je povsem drugačna. Včasih je slišati, da "je vse enakomerno porazdeljeno: revež ima led pozimi, bogatin pa poleti". . Prirojeno nam je, da najprej poskrbimo zase in če je mogoče, obogatimo. Današnji človek razmišlja, čustvuje in gradi iz takega pogleda na življenje. Z vseh strani se nepotrebno obdaja z novimi gotovostmi in postopki.

In kaj se zgodi, ko dospe trenutek velikega končnega izpita? Ko je treba pokazati ali lahko vsi tisti zamotani, tehnično preživetveni ukrepi zanikajo smrt? Kakšen je tedaj izpit?

Morda predstavlja primer Titanik dobro snov za primerjavo. Ladja je bila neunišljiva, čeprav se je kasnej izkazalo, da je bila konstrukcija pomanjkljiva. Med nesrečo so nekateri izhodi zaprti, zaradi občutkov domišljavosti, ozkosrčne miselnosti, ošabnosti in zadržanja miselne večvrednosti nekaterih ljudi. Kar nekaj časa je trajalo, preden je postalo jasno, da se lahko "nepotopljiva" ladja na kraju le potopi. Tisti, ki so to spoznali so poskušali pobegniti.

Maloštevilni so se vdali v usodo. Toda večina se je bila za mesto v rešilnem čolnu. Da bi lahko imeli prostorno sprehajalno palubo, so skrčili število rešilnih čolnov. Na razpolago je bilo le 1178 mest za potnike prvega razreda!

Ti, ki so vodili zapuščanje ladje, niso bili dorasli svoji nalogi in zaradi celotnega števila žrtev, so se na kraju umaknili. In ko je potem ponosna ladja izginila pod gladino in je več kot 1500 ljudi čakalo na smrt v ledeno mrzli vodi, je bil v filmski verziji na razpolago samo en čoln za iskanje žrtev. Ostali so bili napol napolnjeni z otopelimi ljdmi, ki jih je mraz izčrpal. Oropani toplote in razkošja so pluli naokrog in kmalu za tem jih je pobral parnik Karpatija, ki je slišal signal v sili.

Tisti edini rešilni čoln je najbolj ganljiva slika celotnega filma. En mornar, ki stoji spredaj v čolnu in prisluškuje odgovore na svoj klic. En mož, ki je poskušal pomagati svojim trpečim in umirajočim ljudem. En mož, medtem ko vsi ostali niso vedeli kaj storiti. Ali pa niso hoteli tvegati svoje kože. En rešilni čoln, ki krmari sredi zmede 1500-ih utaplajajočih se ljudi, da bi rešil življenje.

In kakšna izgleda današnja družba? Lepo izgrajena, preskrbljena (elita) z vsem, da bi bilo življenje lahko in razkošno. V naši sodobni brezčutni družbi se tudi rado dogaja, da si ljudje nočejo pomagati. Kdo bo v prihodnjosti pripravljen pomagati svojim soljudem, ko bo po napovedih prav kmalu "človeška ladja" "treščila v svojo lastno ledeno goro?"

Sedaj po tolikih letih potem, ko je simbol človekovega dosežka izginil pod valovi le v nekaj urah, smo mi ljudje, še vedno ponosni na svoje lastne spretnosti. Ponos, domišljavost, ljubezen do razkazovanja in moči, so vse prepreke na poti k višjemu življenju. Čeprav število ljudi, k dvomijo v človekovo nezmotljivost narašča, pa se oblasti obnašajo, kot da bo trajalo za vedno.

Vedno so obstajali ljudje, ki so svoje soljudi svarili pred nesrečo, ki se je približevala kot posledica pretirane samozavesti in napačne zaznave. Mnogi so poskušali odpotovati in iti po drugačni poti. Če niso bili pravi časi, so govorili gluhim ušesom in nič se ni zgodilo. In klicoči glas teh pogimnih vodnikov, ki so vedeli, kaj jih čaka, se je izgubil.

Sedaj postaja vedno bolj jasno, da se moč zaradi moči konča z odstranitvijo človeških vrednot, z manipulacijo, ki se lahko konča samo z prelivanjem krvi in ne z dvigom človeštva. Kadar ustvarja omika osebnosti vedno več sporov, potem cilj ni dobro izbran. Sijajni možgani so posvetili svoja življenja za to, da bi našli načine, ki bi človeštvu omogočili napredovanje. Ko je padla na Hirošimo atomska bomba, so se nasprotniki Japoncev veselili, ker je to popolno uničenje privedlo za vidik "mir". Danes že bolje vemo.

Nekdo se je odločil, pogostokrat pod prisilo okoliščin, za kot kamen trdi ego, drugi za bolj razvito dušo. Nekdo se je zanašal na snov, ki nas hrani, drugi, utrujen od boja, se je usmeril k večnemu, ki čaka za vsem gibanjem, neizogibno kot skala, na tiste ljudi, ki plezajo iz dline solz.

Miran Zupančič