|
||||||
|
|||||||
Z dr. Janezom Drnovškom, predsednikom Republike Slovenije, se je pogovarjal Sašo Šegula Prosenc
Dr. Janez Drnovšek je ekonomist, ki je večino svojega profesionalnega življenja
posvetil politiki. Že četrto leto predseduje Republiki Sloveniji. Pred tem je
deset let vodil Vlado Republike Slovenije. Od maja 1989 do maja 1990 je bil
predsednik predsedstva nekdanje Jugoslavije. Septembra 1989 je predsedoval vrhu
neuvrščenih v Beogradu. V obdobju osamosvajanja Republike Slovenije je bil dr.
Drnovšek glavni pogajalec med slovenskim vodstvom ter vodstvom nekdanje Jugoslavije
in vrhom Jugoslovanske ljudske armade.
Proti koncu leta 2005 se je začel zelo aktivno zavzemati za rešitev humanitarne
krize v sudanski pokrajini Darfur. Pred kratkim je ustanovil nevladno organizacijo
Gibanje za pravičnost in razvoj.
S. I.: Pred nekaj meseci ste tako rekoč čez noč spremenili pogled na svojo
vlogo predsednika države - zelo aktivno ste se začeli zavzemati za mir in pravičnost
v svetu. Mediji in javnost so opazili vašo iskreno zavzetost. Kaj je sprožilo
to spremembo?
J. D.: Ali je pomembno, kaj jo je sprožilo? Lahko bi odgovoril tako: človek
na neki točki doseže raven zavesti, ki ga potem napeljuje, da začne delovati
na tak način, da zapusti prejšnje, bolj običajne vzorce delovanja, ki so sicer
v politiki morda bolj prisotni. Na neki točki potem ugotoviš, da to ni dovolj,
da je treba začeti zares reševati probleme človeštva, ki se jih je precej nakopičilo,
in da jih politika s svojimi običajnimi vzorci delovanja ne rešuje, vsaj ne
dovolj, da je treba nekaj več. To spoznanje in zavedanje je recimo vzrok te
spremembe.
S. I.: Kot je videti, niste več klasičen politik. Spodbujate in povezujete
ljudi dobre volje, podpirate njihova konkretna prizadevanja, delujete pri ozaveščanju
ljudi. Nedavno ste ustanovili Gibanje za pravičnost in razvoj. Kaj to pomeni
za Slovenijo in za svet?
J. D.: Dviganje zavesti ljudi se mi zdi ključno. Zavedati se moramo, da je ta
svet v neravnotežju, da je v njem veliko problemov, od revščine do tega, da
ogromno ljudi še vedno umira od lakote, pa navsezadnje do uničevanja Zemlje,
podnebnih sprememb. Zavedati se moramo, da so ta neravnotežja velika in se ne
zmanjšujejo - prej povečujejo. Ljudje imamo včasih občutek, da je že nekdo nekje
na svetu, ki bo poskrbel, da bo vse šlo tako, kot je treba, v pravo smer. Vendar
potem potniki v avtobusu naenkrat ugotovimo, da ni nikogar za volanom, da bomo
sami morali nekaj narediti, da bomo obrnili smer, da bomo obrnili smer razvoja
človeštva, način delovanja. To pa je vprašanje zavesti. Da se pričnemo zavedati
tega dejstva, teh problemov in se zavedati, da bomo morali tudi sami nekaj narediti.
Vsak tam, kjer je. Vsak v svojem okolju, vsak doma, vsak sam pri sebi, tam kjer
lahko deluje, tudi na svojem delovnem mestu. Edini način za spreminjanje stvari
v svetu je dviganje ravni zavesti. Zato pravim, da so različni poskusi v preteklosti,
različne revolucije, ki so poskušale spreminjati svet, zgrešili predvsem zato,
ker so pri tem uporabljali nasilje, ker so z nasilnimi sredstvi, z neko revolucijo
poskušali spremeniti stanje stvari na svetu, kar so bili slabi temelji. Na teh
temeljih se ni dalo nič zgraditi. Na slabem se ne more zgraditi dobro. Če pa
spreminjamo zavest, skratka, če gre za spremembo od spodaj navzgor, če se čedalje
več ljudi zaveda potrebe po spremembah, potem so to dobri temelji. Na teh temeljih
se da kaj narediti.
S. I.: Na začetku letošnjega leta ste sprožili humanitarno in diplomatsko
akcijo, s katero ste želeli vlade in različne organizacije po svetu spodbuditi
k reševanju krize v sudanski pokrajini Darfur. Ali lahko prosim opišete položaj
v Darfurju in svoj pogled na njegovo reševanje?
J. D.: Darfur je zame kar tipična situacija na svetu, ki je zelo slaba, kjer
je humanitarna katastrofa, nekateri pravijo, da je genocid, ob tem pa cela mednarodna
skupnost že tri leta dokaj neuspešno razrešuje ta problem. Darfurja sem se lotil,
če tako rečem, tudi v trenutku, ko se mi je zdelo, da se je svet že nekako navadil
na to krizo, da smo se navadili, da je tam nekaj narobe, da je to postalo že
neko dejstvo tega sveta in da se že več ne vznemirjamo zaradi tega. Zato se
mi je zdelo, da je potrebno spet prebuditi zavest o tem, da se tam dogaja nekaj
hudega in da je potrebno narediti nekaj več. Pred Darfurjem so bile druge situacije,
kjer je mednarodna skupnost zamudila, zaspala: Ruanda, nekdanja Jugoslavija,
Bosna in Hercegovina. V teh primerih bi lahko preprečili genocide z bolj odločno
mednarodno akcijo, s pravočasnim zavedanjem, da je potrebno nekaj storiti, da
se to prepreči. Ampak mednarodna skupnost tega ni znala narediti in po Ruandi,
po BiH smo mednarodni politiki rekli: "Nikoli več Ruanda. Nikoli več BiH."
Na vrhu ZN septembra lani smo zapisali, da morajo ZN, mednarodna skupnost, posredovati
v tistih primerih, ko nacionalne vlade niso sposobne ali niso odgovorne za to,
da njihovi ljudje preživijo. Skratka, mednarodna skupnost se je zavezala, da
bo v takih situacijah intervenirala. Da ne bo spoštovala suverenosti za vsako
ceno, če ta suverenost pomeni, da tam ljudje umirajo, ker jih nacionalna vlada
noče ali ne more zaščititi. No, to smo sprejeli septembra, ampak v naslednjih
mesecih se v Darfurju ni zgodilo nič. Položaj se je slabšal, zato sem začel
opozarjati na Darfur, in sicer s tem, da smo v Sloveniji organizirali humanitarno
akcijo. Za Slovenijo se mi zdi to pomembno. Po eni strani pomagamo ljudem v
Darfurju, po drugi strani pa s tem dvigamo zavest Slovencev. Na tem primeru
se Slovenci spet učimo oz. se spominjamo tega, da na svetu nismo sami, da smo
povezani z drugimi ljudmi. Sedaj so v stiski ljudje v Darfurju, lahko pa bi
bili tudi mi na njihovem mestu, zato je pač treba pomagati. In začel sem s politično
akcijo, opozarjati mednarodno skupnost, mednarodne medije, da je potrebno storiti
nekaj več. Da je treba najti tudi politično rešitev krize.
S. I.: V začetku marca ste obiskali Bližnji vzhod, kjer ste se pogovarjali
z izraelskim političnim vrhom, kasneje pa s palestinskim predsednikom Mahmoudom
Abbasom. Kakšen je bil namen tega obiska ter kako se je na vaše besede odzval
izraelski in kako palestinski politični vrh?
J. D.: Obiskal sem Izrael na njihovo povabilo v najbrž precej specifičnem času,
potem ko je v Palestini na volitvah zmagal Hamas in ko je bil zaradi zdravstvenega
stanja premiera Šarona Izrael v neki posebni situaciji, pred izrednimi volitvami.
To je bil čas precejšnje negotovosti, kako bo naprej. Zato je bilo seveda zanimivo
izmenjati poglede o položaju tako z izraelskim kot tudi s palestinskim vodstvom.
To je ena izmed situacij, ki predolgo trajajo, kjer se stalno generira neka
spirala nasilja. Ljudje nekako ne morejo izstopiti iz tega nasilja in iz spirale
sovraštva, ampak bil bi skrajni čas za to. Tako Izraelcem kot Palestincem sem
rekel, da so si zaslužili nekaj miru in stabilnosti. Da bi morali najti način,
kako skočiti ven iz te spirale. Moje mnenje je bilo tudi, da ne bi vnaprej obsodili
Hamasa, češ da se ne bo dalo z njim nič storiti, ampak je treba Hamasu dati
priložnost. Sedaj so prvič v položaju, da prevzemajo odgovornost. S tem, ko
so zmagali na volitvah, jim je palestinsko ljudstvo naložili veliko odgovornost.
Prepričan sem, da si ljudje želijo mir. Ne želijo eskalacije nasilja. Če so
torej Hamasovi voditelji odgovorni in resni ljudje, potem bodo morali slediti
takšni želji palestinskega ljudstva. Včasih se da z radikalnimi strankami prej
doseči mir, in to bolj trden, kot pa prej z bolj zmernimi strankami, zato je
bilo moje sporočilo obema stranema, tako izraelski kot palestinski, da je potrebno
dati v tej situaciji priložnost tudi Hamasu in ne delati prehitrih zaključkov.
Ne prehitro spet zapasti v spiralo nasilja, ko nekdo naredi nekaj, zada en udarec,
drugi ga vrne in potem se to nadaljuje. Nekje je treba ustaviti to spiralo.
Nekje je potrebno skočiti iz nje. Nekdo bo moral narediti to potezo. In če ne
bo iz te situacije zdaj izšlo nekaj pozitivnega, potem se bojim, da sta Izrael
in Palestina spet obsojena na leta nasilja, sovraštva, negotovosti. Zato je
treba nekaj storiti zdaj, tukaj, ne prehitro reči: "V tej situaciji in
s temi ljudmi se pa ne da."
S. I.: V svetu, ki je po zaslugi informatike in medijev postal manjši kot
kdajkoli prej, so revni vse bolj neposredno soočeni s svojim stanjem in s strahovitim
prepadom med sabo in tisto manjšino, ki ima veliko preveč in upravlja s praktično
vsemi naravnimi viri. Kaj lahko pričakujemo? Ali tak sistem lahko vzdrži?
J. D.: Ne, mislim, da ne more vzdržati, da je to stanje nevzdržno, da je pravzaprav
sramotno za človeštvo. Večina človeštva je v pomanjkanju, neka manjšina pa razpolaga
z ogromnimi bogastvi. To je nemoralno, neetično in ne more vzdržati na dolgi
rok. Slej ko prej bo to na nek način udarilo nazaj. Tudi tiste, ki imajo sedaj
veliko. Če večina sveta misli, da je ta svet krivično urejen, da je zelo krivična
tudi porazdelitev bogastev, potem bo slej ko prej do nečesa prišlo. Enostavno
ta večina tega najbrž ne bo sprejemala kar tako. Če drugega ne, se s tem ustvarja
neka atmosfera, neko okolje, ki spodbuja terorizem. Terorizem ima seveda v okolju,
ki je prepričano, da je svet krivično urejen, veliko več podlage, navsezadnje
najbrž tudi več ljudi, ki so se pripravljeni spustiti vanj. Če v sodobnem svetu
s sredstvi za množično uničevanje teroristi na neki točki pridejo do takšnih
sredstev, to pomeni katastrofo za ves svet. In nihče se od tega ne more izolirati
in reči, da ga ne bo prizadelo, tako kot sedaj ozko gledajo tisti, ki imajo
bogastvo na tem svetu in mislijo, da se lahko izolirajo od ostalega sveta in
si lahko zagotovijo varnost. Ne morejo. Nihče tega ne more narediti. Slej ko
prej bo to prišlo tudi do njih in svet bo treba urediti drugače, ampak tukaj
spet opozarjam na zavest, na zavedanje, ne na revolucijo. V preteklosti so to
reševale marksistične revolucije. Z nasiljem so spremenile sistem in prerazdelile
bogastvo. Pokazalo se je, da to ni prav. Ampak z zavestjo, z dvigovanjem ravni
zavesti se bo vedno več ljudi zavedalo, da je na koncu takšno stanje nevzdržno
tudi za tiste, ki imajo veliko. Da bo postalo pravzaprav nemogoče gledati, kako
na stotine milijonov ljudi umira, nekdo pa ima milijarde dolarjev in nič ne
stori zanje. Tudi največje države na svetu, vključno z največjo državo, bi morale
tukaj narediti veliko več. Če bi največja država na svetu vse tisto, kar letno
namenja za oborožitev, namenila za reševanje revščine v svetu, bi si neskončno
zvišala ugled v svetu. Dobila bi moralni kredit in njena popularnost bi bila
veliko večja, kot pa je sedaj, ko namenja ta denar za orožje in za obrambo.
To je spet stvar zavedanja, stvar zavesti politikov in ljudi v teh državah.
S. I.: S katerimi težavami bi se še morali po vašem mnenju nemudoma spopasti
politiki in voditelji v svetu in na kakšen način?
J. D.: Predvsem gre za probleme revščine, ki s sabo nosi marsikaj, navsezadnje
tudi več bolezni, gre za probleme miru, razreševanje različnih konfliktnih situacij
v svetu kot drugo, kot tretje pa je tu vprašanje podnebja in podnebnih sprememb
in seveda varovanje našega okolja, varovanje Zemlje. Z Zemljo delamo tako, kot
da lahko potem, ko bomo to uničili, dobimo neko drugo, nek drug planet. Uničujemo
Zemljo in Zemlja že odgovarja s spremembami podnebja, vedno več je ekstremnih
vremenskih pojavov in očitno jih bo še več. Tudi strokovnjaki to napovedujejo.
Vedno več bo orkanov, vedno več poplav itn. Ampak svet gre naprej, kot da se
nič ne dogaja. Politiki v nekaterih največjih državah spet zakopljejo glavo
v pesek, kot da ni nič. Tudi če jim hurikan izbriše eno veliko mesto, se še
naprej delajo, kot da ni nič. Kot da se ni nič zgodilo. Jaz mislim, da to ne
bo moglo vzdržati, ker se bodo take stvari dogajale še naprej in še v večji
meri, zato mora svet začeti reagirati, mora se začeti organizirati. Najprej
s tem, da se naredi vse, da se Zemlja ščiti, varuje, da je ne onesnažujemo v
takšni meri, kot to počnemo sedaj. Zakaj pa jo onesnažujemo? Zaradi dobičkonosnih
dejavnosti. Dobička pa ne zanima okolje. Tistih, ki se ukvarjajo z dobičkonosnimi
dejavnostmi, ne zanima okolje, njih zanima dobiček. In če njim prepuščamo v
roke usodo okolja, usodo Zemlje, potem seveda ni čudno, da se dogaja, kar se
dogaja. Ljudje se bomo enostavno morali organizirati tako, da bomo sposobni
ustrezno ukrepati. Vprašanje je, ali je še dovolj časa za to, da zaustavimo,
kar smo že sprožili na področju podnebja. Najbrž se bo treba veliko bolj pripravljati
na posledice podnebnih sprememb, na naravne katastrofe, ki bodo še sledile.
Na to, da bomo znali na nek način preživeti v spremenjenih zemeljskih in podnebnih
razmerah. S tem se bo potrebno pričeti, se mi zdi, kar precej sistematično ukvarjati.
S. I.: Zdi se, da danes svetovna politika temelji predvsem na besedah, demagogiji,
deklarativnosti, ne pa toliko na uresničevanju zastavljenega. Zakaj obstaja
tako globok prepad med političnimi vizijami, prizadevanji in pobudami ter njihovim
uresničevanjem (neuresničeni milenijski cilji, Kjotski protokol, načrti Združenih
narodov ...)?
J. D.: Politiki večino svoje energije res porabijo za vsakršne deklaracije,
uresničevanje pa potem ne da veliko rezultatov. Če pogledamo vse deklaracije,
vključno z Milenijsko deklaracijo iz leta 2000, vidimo, kako hitro se na njih
pozabi. Že v 70. letih so recimo svetovni voditelji rekli, da bodo dajali 0,7
odstotka BDP uradne razvojne pomoči za manj razviti svet. To so rekli pred več
kot 30 leti, septembra pa smo na vrhu OZN znova rekli: "No, pričnimo spet.
Za cilj si spet postavimo 0,7 odstotka BDP." S tem, da sedaj nismo niti
na 0,3 odstotka, da EU ni na 0,3 odstotka in da si sedaj postavlja cilje, kako
postopno do 0,7 odstotka. Skratka, ta cilj je bil že tolikokrat postavljen,
pa nedosežen. V 30 letih bi lahko ogromno naredili, če bi uresničili, kar je
bilo rečeno. Mehanizmi svetovne politike so takšni, institucije so takšne, zavest
je takšna, da enostavno ni rezultatov. Potem se sprejema kot dejstvo, da se
take stvari ne uresničijo. Že takrat, ko se resolucije pripravljajo, več ali
manj vsak ve: "Saj to bo samo na papirju," in se potem to kar sprejme
kot nekaj normalnega. Kot normalno se sprejme recimo, da je v Darfurju cela
vrsta ljudi, ogromno nekih mednarodnih diplomatov, ki sedijo v Abudži, imajo
sedem krogov pogajanj, zgodi pa se nič. Nobenih premikov. Dobro plačani diplomati,
rezultatov nobenih, ljudje pa umirajo na terenu. Čas je za ljudi v Darfurju
nekaj čisto drugega, kot je čas za dobro plačane diplomate. In to so neki standardi,
ki jih sprejemamo v mednarodni skupnosti kot nekaj, kar je normalno sprejemljivo,
saj naj bi se drugače ne dalo. Enostavno bomo morali reči: "To niso sprejemljivi
standardi. Treba je doseči več." Mednarodna skupnost mora dati več od sebe.
To pa je spet vprašanje ravni zavesti. To je tudi vprašanje za nacionalne politike
držav, njihove t. i. nacionalne ali pa geopolitične interese. Kaj pa so ti interesi?
So važnejši od interesa človeštva? To, da si nekdo nekje zagotavlja interesne
sfere in zaradi tega ne bo pomagal 100.000 ljudem, je vse vprašanje zavesti.
Ali lahko dopuščamo takšne geopolitične interese na račun interesov človeštva?
Na nizki ravni zavesti da. Torej pomeni, da so ti politiki še na nizki ravni
zavesti. V tem je problem. Zato potem tako delujejo, zato sprejemajo samo deklaracije,
ki so nekaj za javnost, da izgleda, kot da smo nekaj naredili, čeprav v resnici
nismo naredili nič.
S. I.: Kakšna je po vašem mnenju trenutna atmosfera v svetovni politiki
- ali imajo politiki občutek, da lahko nadzorujejo razmere v svojih državah?
J. D.: Mislim, da ne. Mislim, da tega občutka nimajo. Več ali manj se borijo
za svoje preživetje v politiki in svoje položaje. Da bi dejansko vplivali na
razmere v svojih državah, pa ne.
Zaradi tega se v veliki meri ukvarjajo z odnosi z javnostmi. Prepričujejo javnost,
kako so dobri itn., dejanskih premikov pa ni veliko in mislim, da se nasploh
povečuje odtujenost ljudi od politike povsod na Zahodu. V Evropi je recimo to
precej očitno. V vrsti zahodnih držav je danes stopnja zaupanja v politiko na
zelo nizki ravni. Ljudje ne zaupajo politiki. Sprejemajo to kot neko nujno zlo,
od politikov pa že ničesar več ne pričakujejo, imajo o njih slabo mnenje. Ljudje
tudi čutijo, da bi morala politika nekako dati več od sebe, bolj reševati probleme,
tudi svetovne probleme, o katerih smo govorili. Ti svetovni problemi bodo in
že ogrožajo tudi ljudi na Zahodu. Če ne zavestno, potem podzavestno že čutijo,
da nekaj ni prav. In podzavestno čutijo tudi neko bojazen pred prihodnostjo
in imajo hkrati občutek, da se njihova politika ne sooča s temi dejanskimi izzivi.
Zato imamo, vidimo, marsikje krizo zaupanja v politične institucije, v politike.
Imamo takšne situacije, kjer se to lahko pokaže, kot je bil npr. evropski referendum
v Franciji in na Nizozemskem, ko pravzaprav ni šlo za evropsko ustavo. Šlo je
za to, da so ljudje dobili priložnost in so rekli "ne" politiki; vsebina
ustave sploh ni bila pomembna. Pokazali so, da ne zaupajo ne nacionalni ne evropski
politiki, da mislijo, da to ni dovolj. In takšno tudi je dejansko stanje v Evropi.
EU je v določeni krizi. Enostavno je obtičala. To se sedaj vidi pri evropski
ustavi. Obtičala je na mestu. Ne ve, kako naprej. Ve, da je problem, da je v
Evropi kriza zaupanja v politične institucije, tudi v EU, ampak evropska politika
ni v stanju, da bi videla pot iz te situacije, vsaj zaenkrat ne. Tako bomo najbrž
videli še kakšne znake te krize in spet bo odgovor isti: "Na določeni točki
zavesti, zavedanja o potrebi drugačnega delovanja, bo tudi politika začela drugače
delovati, sploh če bo seveda od spodaj, od ljudi, državljanov, takšen pritisk,
če se bo splošna raven zavesti dvigala - zavesti o potrebi drugačnega delovanja
pri reševanju številnih problemov v svetu. Teh problemov se ne sme sprejemati
kot neko nespremenljivo danost.
S. I.: V nekaterih deželah Južne Amerike prihajajo na oblast ljudje iz ljudstva,
ki imajo, tako se zdi, izrazitejši občutek za resnične potrebe ljudi. Kaže,
da gre za sodobne politike, ki ne utelešajo logike kapitala, pač pa imajo občutek
za težave razslojene družbe. Ali gre za ljudi, ki bi v prihodnjih letih lahko
preobrnili potek in ustroj svetovne politike?
J. D.: V Južni Ameriki res prihaja do pomembnih sprememb. V vrsti držav se pojavljajo
politiki, ki se, tako se zdi, zavedajo resničnih problemov in jih skušajo tudi
iskreno reševati. Ni enostavno, ampak mislim, da gre za take poskuse. Jaz sem
na tak način doživel položaj v Boliviji in predsednika Eva Moralesa kot prvega
indijanskega predsednika. Doživel sem veliko navdušenje ljudi, pričakovanje
večinskega indijanskega prebivalstva, da je ta vlada drugačna, da je to prvič
njihova vlada, da se gre prvič za njih, da ni vlada kapitala ali kolonistov,
ki bo samo izkoriščala. Skratka, občutek je bil, da ljudje prvič mislijo: "Tokrat
pa gre zares. Tokrat pa gre za nekaj drugega." Mislim, da se bo ta trend
nadaljeval. Vsekakor se v Južni Ameriki nadaljuje, čeprav v trenutnem ustroju
sveta ni lahko spreminjati stvari. Mednarodne institucije niso ravno naklonjene
takšnim spremembam. Velike države, ki imajo največji vpliv tudi na gospodarstvo
v svetu, seveda tudi ne. In takšne politike se bodo soočale s težavami, že zaradi
tega neprijaznega okolja, v katerem se formirajo. Ampak mislim, da bodo šle
naprej. Ljudje tam so se prebudili. Zdi se mi, da je stopnja njihovega zavedanja
zdaj že višja kot pri njihovih severnih sosedih, in to je znak sprememb in potrebe
po drugačni ureditvi, po drugačnih razmerjih med ljudmi v svetu.
S. I.: V svetu je opazna naraščajoča moč nove velesile - glasu ljudskih
množic. Ob polpreteklih demonstracijah smo lahko videli milijone ljudi, ki so
korakali za pravičnejši svet. Hkrati pa je očitna odsotnost politične sile,
ki bi te težnje utelešala na svetovni ravni. Kje in v kakšni obliki bi se ta
politična sila lahko pojavila?
J. D.: Ne bom sedaj razmišljal o obliki, oblike se pravzaprav lahko pojavijo,
v skladu s situacijo ljudje pač poiščejo ustrezne oblike. Ampak ljudje se bodo
prebujali, njihova zavest se bo dvigala in nezadovoljstvo z obstoječim političnim
"establišmentom", če tako rečemo, je razvidno že sedaj. Tako da bodo
po eni strani ljudje pritiskali na svoje politike, na obstoječe politične stranke,
da se spremenijo, da delujejo drugače. Po drugi strani se utegnejo pojaviti
gibanja, morda tudi spontana organiziranja ljudi z višjo ravnijo zavesti, ki
bodo želeli spreminjati stanje stvari v svoji državi, v svetu. Ob tem bodo iskali
ustrezne oblike in se povezovali z drugimi ljudmi, ki tudi tako mislijo, tako
vidijo stvari. Zdi se mi, da bo ta pritisk, ta razvoj najbrž precej spontan.
Težko ga je vnaprej načrtovati, predvideti njegove oblike. Ampak z dviganjem
zavesti se bodo ljudje povsod ustrezno znašli. Tudi obstoječe institucije bodo
poskušali spreminjati na boljše in vzpostavljati nove tam, kjer bo za to nek
smisel, neka možnost.
Share Slovenija
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/PolitikaJanezDrnovsekNovaDoba
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
