Jezus, ti me poznaš popolnoma,
tebi ni nič skrito.
Ti veš, kako sem nestalen in izdajalski.
Vsak dan hodim za krivimi bogovi,
pajdašim se z lažjo na vsakem koraku.
Vsak dan obsojam ljudi,
prevečkrat jih imam za neumne živali.
Mislim si, če jim ni moč pomagati,
pa naj gredo v večni ogenj.
Sem pravičen in vem, kam gre ta svet.
Jezus, pa saj sem vendar pravičen.
Vsak dan delam usluge ljudem,
ki mi niso pri srcu.
Izponjujem tvojo zapoved ljubezni,
čeprav s težkim srcem.
Pa se zvečer zjočem.
Zakaj, moj Gospod?
Zakaj jočem kot majhen otrok?
Zakaj se počutim tako osamljenega?
Noro čutim, da sem neskončno nesrečen.
Takrat te pogledam, kako visiš
na križu, v moji sobi.
Si tako blag in nežen.
Poln si sočutja in usmiljenja.
To me še bolj potre.
Takrat občutim neskončno
razdaljo, ki je med nama.
Takrat vem, da živim v svojem
svetu in da se ne bom nikoli
rešil tega.
Občutim, da nimam prav nobene
zveze s teboj. Si neka oddaljena
ikona, ki visi na steni.
Jaz pa sem kup mesa, ki ga oživljajo
impulzi mojih osivelih možganov.
Jezus, ali me slišiš?
S kom pa se sploh pogovarjam?
Da, samo s svojo bolno domišljijsko
predstavo.
Ali prav slišim? Ali mi res nekaj praviš?
Sem v deliriju obupa in
preziram svojo egzistenco.
Če me je že res nekdo ustvaril,
potem je naredil strahotno napako.
Ustvaril je neskončno težki kamen.
Ta kamen nosi na svojih
ramenih neskončno težko skalo.
Ta skala pa spet nosi na sebi
neskončno težki kamen.
Pa to ni več humano.
Pokliči me! Tukaj sem!
Kje si? Kdo sploh si?
Sem Jezus, ki ga ti preganjaš!
Kako si tukaj, če te ne vidim?!
Sem v tvojem srcu, kamor ne pogledaš.
Moj Gospod, morda je res,
da te v svoji podzavesti
tudi kdaj pokličem.
Toda, ne bi prenesel, da si z menoj,
ker sem grešen in pokvarjen.
Kliči me, le kliči me!
Zaupaj! Zaupaj mi!
Sem v skrbeh zate!
Zakaj mi ne verjameš?
Kaj sem ti naredil?
Preklet, kdor zaupa v človeka!
Tega se držim! Če si Bog, potem
mi to dokaži! Naredi nekaj zame,
nekaj konkretnega. Tudi kakšnega
čudeža se ne bi branil!
Kaj ni dovolj velik čudež,
da ti je na koncu le srečno
minil dan? Ti ni dovolj, da sem
prenašal tvojo dvoličnost do ljudi?
Ti ni dovolj, da sem te nosil?
Jezus, ne še ti!
Oprosti mi! Vse to vem!
Samo pomagati si ne morem.
Takšen sem! Ti to dobro veš!
Zato si dober z mano.
Samo zaslužil bi si rad
tvoje usmiljenje.
S tem bi rad ohranil svoje dostojanstvo.
Morda je to edino, kar imam.
Morda bi mi to ohranilo identiteto.
Samo pokliči me! Ne boj se!
Sem tvoj prijatelj in ne sodnik!
Sem učitelj, ti pa moj učenec!
Ni učitelja brez učenca in ni
učenca brez učitelja!
Oh, kako blagodejno spoznanje
v tej samotni uri!
Nekdo misli name! Nekdo se zanima
za razvalino življenja.
Nekdo vidi smisel!!!
Vsaj nocoj se ne bom pomiloval.
Poskusil bom. Verjetno bom
samemu sebi neskončno smešen.
Rekel bom: Pridi, Gospod Jezus!
Pridi, moj prijatelj, moj nežni angel.
Jezus, ti me poznaš popolnoma,
