|
Lepo pozdravljena,
čeprav nisi povabljena,
rane globoke mi odpiraš,
na moje srce se opiraš.
Zelo glasno mi govoriš,
nenehno v duši mi doniš,
kot modrost, ki je prišla,
da zasede del mojega srca.
Od žalosti sem okamnela,
sreča slovo je vzela,
prikradla si se ti,
solza po licu zdaj polzi.
Najraje bi kar zaspala,
težo sanjam to predala,
da v njih se izgubi,
ko ponovno odprejo se oči.
Obliž za rano si pripravljam,
čeprav od straha se obotavljam,
a bolečina me ne bo dobila,
da dolgo bi jo gostila.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesmi_Boleina_alost
Domov |
|
Powered By GeekLog |