Poskušajte razumeti zakon neba,
ko ure in ure sneži
in sneg pobeli vso pokrajino.
Tedaj s hladno roko s kosmi pokrije
zelene spomine pomladi
in darove obilne jeseni.
V snegu sem našla mladostne sledi
in vonj svojih potnih kapljic,
ki jih je priklicala tišina neizrečenih besed.
Čutim kako zgoščen je les
in kako pokajo veje od zmrzali.
Kakšno odmiranje vsega
kar ne more preživet ledu.
Kakšno odnašanje ptic v tople kraje,
ki se niso nikoli več vrnile.
Molče gledam skozi okno
spiranje, odplakovanje in stekanje
stopljenega brozga k zaspanim koreninam.
Le kaj si misli jasnina neba,
ta žareča svetloba modrosti,
da bo znova s piščalko zbudila korenine
in poganjke, ki bodo prinesli plodove
in predramila pastirico v meni?
Pomlad bo nekoč poiskala tudi mene
in tebe, ko bova vzhajala na polju.
Kakšna škoda, da ne morejo
polja s čolnom veslati po morju,
ko pa imam uglašeno cvetenje tako rada.
Poskušajte razumeti zakon neba,
