On je odmikal odejo,
da bi ji izkazal svojo naklonjenost.
Njej se je izmuznila duša
in postala je plen njegove pohote.
Zapeljala ga je v duhovno kamro,
kjer sta kramljala pozno v noč.
On je bil modra lilija, ona pa bršljanka
in ovijala ga je s sijočimi nitkami
svoje miline in njegovega upanja.
Vsa je žarela v siju ognja.
Bila je žerjavica v razsutem
pepelu na grmadi velikega kresa.
Vnovič je hotel začeti igro plamenov,
vnovič je hotel okušati glasbo njenega duha.
Tako naravno in človeško
se je ulegla zvečer ob njem
in všeč ji je bilo, ko jo je ljubil
z neverjetno mehkobo glasu
in prepisoval nanjo svojo dušo
z duhovnim jezikom in telo
s slikarijami svojih koprnenj.
On je odmikal odejo, 
