Hostesa skrbi za sanje sanj,
med vzletom kot metulj
na ramo položi krilo roke,
vzneseno skozi luči zaveso plim.
Vzpni se višje, virtualno čudosilen lesk,
prilepljen za oblak, v razsežju jasnine
precejan dež, v oblaku čista voda,
brezimen stek navzgor v hrepenenje
s sledmi soli skozi trk besed.
Biti zgoraj tam spodaj, prižgan v plamen,
z nihalom v roki, nedotaknjen šumnik,
tiho zajetje, s čustvenim impulzom
zazrt v lahkotnost cvetnih listov rože,
ki izrisujejo gibanje žarenja znotraj prsi.
Razpeti mehkobo linij, žlahtno izbran uhan,
raztopljen zven v barvnem sijaju sanj.
Teči mimo perunik vijoličnega morja,
preseči višnjeve obraze blodnih misli
in ostati lesk v prstanu iz belega akata,
kalcedom v kremenu. Ahoj, kje ste ljudje?
Hostesa skrbi za sanje sanj,
