Moj nahrbtnik je oče,
ki ga nosim navkreber celo življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga znotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte brez spomina.
Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.
Olistano deblo, ki je bilo nekoč začetek upora.
Skali v nahrbtniku prisluhnem in skozi njene
razpoke štrlijo kosti, ki zevajo na tvojo
stran belih senc, z ledenimi vejami.
Stojijo ob vznožju stopnic, kjer nahrbtnik
upogiba telo pod votlo težo kamnitih arkad,
trga šive in stresa belino med rapsodijo
glasov, ki ostrijo barve oči.
O, človeški obraz, z velikimi vzmetmi
v posušenem koritu, od koder se izteka čas!
Pusti jih, da ležijo v podzemnem prostoru
in zdravijo bol poteptane slovenske besede.
V njenih črkah so male lučke v suitah dihanja.
So sile, ki razmnožujejo domovinski kruh.
Imajo všitke srca in povzdigujoči ritem
dihanja od prej, ko nisi mogel še sebe slutiti.
Moj nahrbtnik je oče,
