Kako so se polastili moje besede
in ji dodajali svoj pomen,
ne da bi poznali mojo muzo,
ki mi prinaša misli z navdihom
in jaz ji ponudim svojo samoto.
Na stežaj ji odprem okno,
ko z njo kramljam.
Vidim jo v pepelu spominov
kot plavajočo iskro, globoko vtkano
v usodo mojega življenja.
Ob njenem prihodu se vselej razživim,
ko mi položi svojo roko na ramo
in me z dotiki prešine.
Vsi poskusi razumevanja sveta
lajšajo življenje; svoje delo opravljajo
z voljo in pričarajo njeno bivanje.
Polaga mi v usta utelešene besede,
ki shodijo in se razživijo v pesmi
kot otroci svetlobe,
kot dar najinega prijateljstva.
Niso potrebne velike učenosti,
da začutiš njeno šelestenje in vonj,
kajti ona je kot pomlad v ozračju,
ki se razbohoti v polnem razcvetu
na mojem oknu vselej kadar turoben
dan izgubi svojo samoumevnost.
Kako so se polastili moje besede
