Četudi sem nemočna in prestrašena,
ne bom zapuščala poti prizadevanja.
Zanašam se na upanje,
s katerim premorem vse.
Je že moralo biti tako,
da sem tudi jaz del tega sveta.
Najbolje, da se držim Njega,
ki morda edini me povsem razume.
V pogovorih z menoj dobrohotno prezre
moj okrnjeni besednjak.
Niti mi ni potrebno leporečiti v Njegovi družbi.
Potrpežljivo spremlja moje prve in vse nadaljnje korake.
Ni mu mar za to, da nisem brezhibna.
Pozna me.
Sprejema me takšno kot sem.
Prepričana sem v neovrgljivo dejstvo,
da me ima rad, in to kar se le da.
Z mano razmišlja.
Skozi moje oči gleda.
Tam je, kjer sem jaz.
Vedno je vesel, ko mu priznam,
da sem ga pogrešala,
če me kdaj ni bilo tam,
kamor me je vabil.
Obljubil mi je,
da stikov z menoj
ne bo pretrgal.
On skrbi za moje dobro razpoloženje,
daje globlje mi čutenje,
on podira meje in ovire,
ki naju še ločujejo.
On se bori zame tudi takrat,
ko jaz že odneham.
V dokaz najinega prijateljstva
je nastala tale molitev,
ki sva jo skupaj spisala.
Četudi sem nemočna in prestrašena,
