nastane, če opišeš
utopitev slepe mačke,
smrt čebele po piku
ali smrt srne po piku modrasa.
Kako absurdno je omenjati
strah, trpljenje ali krivico,
ko pa v stihih plapolajo
le pesniške plavuti hrepenenja.
Poezija je en sam Eros!
Camusu je vse, kar je brez smisla
in končnega cilja nesmisel.
Tu na tem svetu si zvezan za vrat,
da ljubiš in krvaviš!
Ali ima trpljenje in krvavenje
svoj smisel? Da ga trosiš
kot seme okrog po vseh prizoriščih,
ko pa ozračje diši po pasjih čekanih
in nihče ne prinaša s seboj
na svet samo nedolžnost.
Kdo pa se lahko sploh upre zahtevi
po svobodi biti takšen, kot si.
Kdo je kriv, če se je nate posedel prah?
Poezija prašnega absurda bi tudi nastala,
če bi hotel opisati neskončno
lepoto in število vseh otokov na svetu
in da bi se hotel predstaviti
edinemu čudodelcu,
ki je spremenil vodo v vino,
da bi mu obrazložil svoj problem,
kar se pa kot končni cilj minljivemu
človeku zdi nedosegljivo.
Še večji absurd je,
če se hoče kdo polastiti
tvojega telesa, duha in misli
in ti nimaš nobene možnosti,
da bi mu prebral poezijo absurda:
kako si osamljen
v svoji realistični majhnosti,
v svoji nedoseženi popolnosti
in kako si slep v dušečih smislih,
ki postajajo nesmisli,
ko prazniš že izpraznjeno.
Kakšen ludizem je tvoja
osebna kreacija. Ventilacija duše.
Prazno – polno ti sporoča
ljubezen in nejevoljo kreatorja,
a tvoja poezija je njegov zgled.
Nihče ti ne brani, da smeš upati
in verjeti vanj, saj si usodno
napolnjena forma njegovih
lepih besed in plemenitih pojmov.
Za steznikom kože ti tičijo sladostrastni
in ti dušo pogosto vlečejo h kolenom,
a duša se potem vselej dvigne malo višje.
Pod tušem se posodabljaš brez krinik
in vsi te dobro poznajo kakšen si,
da se znaš prazniti in izraziti sebe
v luči samovšečnosti. Tvoje ljubljenje
je edino božje merilo pesnjenja.
Z upanjem vzdržuješ svojo eksistenco
in priznavaš očetovstvo svojim talentom.
Vse je tako preprosto razumeti.
Konji so tvoje mejne vrednosti,
ki te utemeljujejo s tekmo skozi
skozi slano – sladko.
Skozi vsezasneženosti in izgubljenosti
v kopnenju skozi živo – mrtvo,
medtem ko te črni vran odnaša
s tega sveta in ti se z umito roko
oprijemlješ sveže pobeljenih sten
in kolovratiš privzdignjen v svetu idej.
Spreminjaš svoje roke v lovke meduze.
Gorgono v sebi prepletaš in zapletaš
v upornost valovom pod beležem poezije.
Kakšen absurd je biti poet!
nastane, če opišeš 
