Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Krivica_Strah_Trplenje

Poezija absurda četrtek, 6. september 2007 @ 09:20 CEST Uporabnik: Tatjana Malec nastane, če opišeš utopitev slepe mačke, smrt čebele po piku ali smrt srne po piku modrasa. Kako absurdno je omenjati strah, trpljenje ali krivico, ko pa v stihih plapolajo le pesniške plavuti hrepenenja. Poezija je en sam Eros! Camusu je vse, kar je brez smisla in končnega cilja nesmisel. Tu na tem svetu si zvezan za vrat, da ljubiš in krvaviš! Ali ima trpljenje in krvavenje svoj smisel? Da ga trosiš kot seme okrog po vseh prizoriščih, ko pa ozračje diši po pasjih čekanih in nihče ne prinaša s seboj na svet samo nedolžnost. Kdo pa se lahko sploh upre zahtevi po svobodi biti takšen, kot si. Kdo je kriv, če se je nate posedel prah? Poezija prašnega absurda bi tudi nastala, če bi hotel opisati neskončno lepoto in število vseh otokov na svetu in da bi se hotel predstaviti edinemu čudodelcu, ki je spremenil vodo v vino, da bi mu obrazložil svoj problem, kar se pa kot končni cilj minljivemu človeku zdi nedosegljivo. Še večji absurd je, če se hoče kdo polastiti tvojega telesa, duha in misli in ti nimaš nobene možnosti, da bi mu prebral poezijo absurda: kako si osamljen v svoji realistični majhnosti, v svoji nedoseženi popolnosti in kako si slep v dušečih smislih, ki postajajo nesmisli, ko prazniš že izpraznjeno. Kakšen ludizem je tvoja osebna kreacija. Ventilacija duše. Prazno – polno ti sporoča ljubezen in nejevoljo kreatorja, a tvoja poezija je njegov zgled. Nihče ti ne brani, da smeš upati in verjeti vanj, saj si usodno napolnjena forma njegovih lepih besed in plemenitih pojmov. Za steznikom kože ti tičijo sladostrastni in ti dušo pogosto vlečejo h kolenom, a duša se potem vselej dvigne malo višje. Pod tušem se posodabljaš brez krinik in vsi te dobro poznajo kakšen si, da se znaš prazniti in izraziti sebe v luči samovšečnosti. Tvoje ljubljenje je edino božje merilo pesnjenja. Z upanjem vzdržuješ svojo eksistenco in priznavaš očetovstvo svojim talentom. Vse je tako preprosto razumeti. Konji so tvoje mejne vrednosti, ki te utemeljujejo s tekmo skozi skozi slano – sladko. Skozi vsezasneženosti in izgubljenosti v kopnenju skozi živo – mrtvo, medtem ko te črni vran odnaša s tega sveta in ti se z umito roko oprijemlješ sveže pobeljenih sten in kolovratiš privzdignjen v svetu idej. Spreminjaš svoje roke v lovke meduze. Gorgono v sebi prepletaš in zapletaš v upornost valovom pod beležem poezije. Kakšen absurd je biti poet! Komentarji (3) www.pozitivke.net