Živel je neki ekvilibrist,
ki je napenjal sukanec čez deročo reko,
a sukanec se je kot misel utrgal
in nitohodec je imel srečo,
da mu je le misel padla v reko
in voda jo je odnesla.
Nekega dne se je misel vrnila
in je pokleknila pred njim.
Prosila ga je, naj vendarle vleče
vrvi resnice čez reko in ne niti laži.
Povedala mu je, da se sramuje njegovega telesa,
da se nikakor ni mogla rešiti iz vode,
da se ni mogla oprati laži
in da je napenjala svoje prsi v vodnem toku,
ko so jo tolmuni hoteli posrkati vase,
koder bi ostala tisočletja brez luči.
Prosila ga je, naj združi veščino
nitohodstva s kakovostjo svoje sline,
s katero tke kot pajek sukanec brvi
čez divjo reko življenja.
Tedaj je ekvilibrist zaprl usta,
nit se je pretrgala in z vso svojo težo
je nitohodec treščil v deročo reko
in spoznal zakon gradnje mostov.
Živel je neki ekvilibrist,
