Podarjam ti praznino
in podarjam ti polnost.
Skrbno ju odvij,
kajti obe sta krhki,
in ko se mi boš zahvaljeval,
se bom pretvarjal, da nisem opazil dvoma v tvojem glasu,
ko si dejal, da si si prav to želel.
Odloži ju na svojo nočno omarico.
Ko se boš zjutraj zbudil, ju ne bo več tam,
kajti skozi vrata spanca sta odšli
v tvojo glavo. Kamorkoli boš šel,
bosta šli s tabo in
kjerkoli boš, se boš čudil
in smehljal polnosti,
ki ji nič ne moreš dodati, in praznini,
ki jo lahko napolniš.
(Norman MacCaig)
(Vir: John O´Donohue: Anam cara: duhovna modrost keltskega sveta.)
Podarjam ti praznino
