Znotraj velikega čudeža
je kamenje,
ki ga zarašča trava.
Zunaj tega čudeža
vladajo zakoni štirih strani,
ki ne poznajo svojega očeta
in ne svoje matere.
Izluščeni svet iz placente,
okrašen z drevesi in ljudmi,
z vsakim brstom
in vsakim prstom kaže:
»Poglej tu sem doma!«
Moji čuti so le pričevanje,
da sem se tu ustavila tudi zato,
da slišim zbor pisanih kraguljev
in da mi studenec pogasi žejo.
Medtem mi iz ust drsijo besede,
iz rok pisave na rjava tla,
ki so nežno zagugale seme,
medtem ko sem ga sejala
in se ljubila s svojim moškim.
Usedla sem se na peruti ptice,
na drevesu, ki ga izrul vihar.
Vse naokoli mene kaže
svojo samozavest in razkošje
svoje barvite palete in jaz
se zakrivam s senco majhne ptice,
ki se je v meni oddahnila
in čudežno zapela,
ko sem uresničila svoj sen.
Znotraj velikega čudeža
