Ponovno okenske police krasijo rože,
prijeten pomladni veter že pihlja,
z mojimi lasmi veselo se igra,
tiho, nežno pesem v uho mi šepeta.

Noč je temna, vse že mirno spi,
le spodaj na parkirišču je nemir,
mladina glasno razpravlja in kriči,
ko nekdo od stanovalcev hudo se razjezi.

Naganja mladež, naj gredo drugam,
luči prižigajo se, ni več sam,
a mladina še naprej glasno razgraja,
ni ji mar za nočni mir ostalih.

Že modre utripajo luči, prihaja policija,
možje v modrem, iz kombija stotnija,
a škoda, mladina pobegnila je pojoč,
prekrila, skrila jo je temna noč.

Sirene res prignale so ljudi na okna,
zdaj stanovalci debatirajo do jutra,
enostavno niso več zaspani,
pozabili že, da bili so mladi tu sami.