Dragi moj plastični Calimero!
Si še eden od spominov z roba večnosti!

Ne spomnim se točno, kako si preminil.
Ne spomnim se, če si morda končal v
kanti za smeti...

Spomnim se samo, da sem te
si močno želel in da si mi
veliko pomenil, ko sem te imel.

Bil si večji od obeska, ki sem
ga videl v stričevem avtu.
Bil si dar moje ljubeče sestre,
ki je razumela mojo otroško dušo.

Bil si popularen, bil si junak.
Bil si drugačen, ker si bil z menoj
tudi ponoči, ko nisem mogel in smel gledati
televizije.

Zares sem te imel rad.
Preden sem se odločil, da bom
zaspal, sem najprej ljubeče pogledal
Jezusa in pa tebe.

Tako rad sem imel tvoj klobuk iz lupine.
Tako rad sem te do detaljev razstavil
in pa spet sestavil.
Bil si neuničljiv.

Bil si dokaz, da me nekdo res ljubi.
Zame sploh niso nikoli bile
pomembne besede: "To je krivica!"


Rad sem gledal risanke o tebi,
a čutil sem te kot dejansko
figuro ob sebi.

Zahvaljujem se Bogu za tale
spomin.
Za čas, ko je sonce še drugače
sijalo.

Zahvaljujem se za spomin na sestre,
bratrance, sestrične...

Zahvaljujem se za spomin na čas, ko
sem bil še srečen in iz srca vesel, strasten...

Dragi Calimero! Ne imej me za navadno cmero!
Se mi je pač milo storilo, ko se spominjam,
kaj se mi je nekoč lepega zgodilo...