V vsej praznini ni prostora,
da dvignil bi, glej moja gora,
brez višine sem le spaka,
zraven bele, tvoja vranja dlaka.
Zeleni sneg lebdi, ne pada,
nisem zmagal, nisi me imela rada,
posploševal sem tiste modre pege,
čas se ni ustavil, ni rešil me zadrege.
Prepevalo po slavju, hladno grlo,
hlastalo rdeči dim in se uprlo,
oči mi suhe, ne vidijo ograje,
pasti so stare, ne zmorejo izdaje.
Kot rak premikam se, pokonci stokam,
iskrica na soncu, smejem kakor jokam,
visoka, nizka gora, spodaj si lesena,
utvara v vrtincu si, zakriva te koprena.
Zaradi kamna, hladne zadnje so besede,
na vrhu daleč skupaj, bele table, črne krede,
preostale mrtve mlake, pele slavo,
goste, slane reke v moje gore, skozi glavo.
V vsej praznini ni prostora,
