Neka legenda pravi, da imajo voli prirojen strah do matematike, vzrok pa naj bi bil tesno povezan z velikim mislecem in filozofom Pitagoro. V šestem stoletju pred našim štetjem je bila namreč ponovno odkrita in šele tedaj dodobra razumljena slavna geometrijska formula a2 + b2 = c2. Odkritje pripisujejo prav Pitagori, po njem nosi formula tudi ime - Pitagorov izrek.

Ob tem pomembnem dogodku naj bi ukazal zaklati sto volov, kar je v tej živalski vrsti pustilo neizbrisen travmatičen pečat, ki se je še vedno drži. Danes je Pitagora znan predvsem po tej matematični formuli oziroma geometrijskem pravilu. O žrtvovanju volov pa lahko upravičeno dvomimo, saj je bil namreč strogi vegetarijanec, ki mu je bil blizu nauk o preseljevanju duš iz življenja v življenje – tudi pri živalih.

Enako legendarna kot sam Pitagora, vendar manj znana in mnogo bolj skrivnostna, pa je bila njegova šola, ki jo je ustanovil in vodil kot glavni učitelj. Šola še danes buri duhove. Po eni strani zaradi svoje skrivnostnosti, po drugi strani pa tudi zato, ker je postavila mnoge temelje v znanstvenem, filozofskem in duhovnem dojemanju sveta ter tako utirila pot prihodnjim duhovnim smerem. Mnoge smeri, od gnoze, kabale do prostozidarstva in teozofije, so svoje nauke v večji ali manjši meri dopolnjevale z vedenji, ki jih je utemeljevala pitagorejska šola.

Kdo je Pitagora?
Pitagora se je rodil v šestem stoletju pred našim štetjem, na grškem otoku Samosu. O njegovem življenju je znanega zelo malo. V skrivnosti matematike ga je najverjetneje vpeljeval filozof Anaksimander, njega pa znameniti Tales iz Mileta. V tistih časih so Egipčani sloveli kot dobri poznavalci matematike in geometrije, kar so dokazovali z veličastnimi zgradbami (templji, piramide), zato se je Pitagora odpravil tja po dragoceno znanje. Vendar je njegova pot doživela nepričakovan preobrat, saj naj bi ga v Egiptu ugrabil perzijec Kambiz in ga odpeljal v Babilon.

Tam je ostal kar nekaj let in sčasoma prišel v stik s tamkajšnjimi modreci, ki so ga vpeljali v skrivnosti števil, glasbe, astronomije ter ga seznanili s skrivnimi misterijskimi vedenji. Po nekaterih virih naj bi se srečal celo z velikim prerokom Zoroastrom (Zaratustro), utemeljiteljem mazdaizma, nauka o spoštovanju modrosti. Po mnogih letih (nekateri viri navajajo, da je bil star že več kot 40 let) se je vrnil. Bil je spremenjen in izkušen, moder ter odločen, da bo svoja spoznanja delil z drugimi v Grčiji.

Skrivnostna misterijska šola

Ker je bila klima na rodnem otoku Samosu dokaj neugodna za njegove načrte, je v Krotoni (sedanja južna Italija) ustanovil legendarno šolo. Njegovi nauki in izjemna modrost so privabljali množice poslušalcev. Empedokles je zapisal, da je Pitagora človek, ki je spoznal mogočno zakladnico znanja, da pa je tudi z močjo svojega duha videl v prejšnja življenja. Sicer pa je bila sama šola namenjena le redkim izbrancem. V njej so poučevali geometrijo, aritmetiko, astronomijo, glasbo ter filozofijo, najpomembnejši, a hkrati najbolj skrivnosten, pa je bil del, povezan z duhovnimi nauki.

Ker pa svojega vedenja niso zapisovali (verjetno ravno zaradi truda, da ostane nauk skrit in dostopen le posvečenim), hkrati pa je veljala zapoved popolnega molka, je o tem vidiku šole zapisanega le malo. Iz zgodovinskih drobcev in nekaterih ezoteričnih virov pa vseeno lahko sestavimo grobo sliko te skrivnostne šole.

Obstajala sta dva kroga učencev, ki sta imela različne naloge in vsebine, v katere so se učenci poglabljali. Zunanji krog - akuzmatiki - so bili obvezani na strogo tišino za dobo od dveh do petih let. Po eni strani zato, ker so učitelji menili, da so še premalo modri za sodelovanje v diskusijah in razpravah, po drugi strani pa zato, ker tišina omogoča, da človek sliši dogajanje v sebi (v čustvih, mislih …) in, če zbere dovolj notranje moči ter se sooči z njim, lahko vzpostavlja notranjo harmonijo.

To je bil pomemben del priprave na vstop v notranji krog (matematiki), kjer jim je bila razodeta globoka skrivnost harmonije števil in njihovih odnosov, ter ostale skrivnosti duhovnih, predvsem orfiških vedenj. Sicer pa je bila za pitagorejce zelo pomembna človeška duša, kot tista prva in neumrljiva bit. Verjeli so, da je neodvisna od telesa in da se po fizični smrti spet utelesi (reinkarnira). Zato je bilo pomembno, da je bil človek čim bolj čist in harmoničen, saj, kot so menili, edino to ob ponovnem rojstvu omogoča nadaljevanje življenja brez zapletov.

Oba kroga sta močno poudarjala red, disciplino, čistost, vse pa je bilo utemeljeno na globokem etičnem odnosu do vseh živih bitij. Od tod tudi strogo vegetarijanstvo, ki so se ga učenci morali držati. Velika posebnost pitagorejcev je bila tudi to, da so v svoje vrste enakopravno vključevali ženske, kar je bilo za tiste čase, ko je odločno prevladoval patriarhat, zelo nenavadno pravilo.

Šola je delovala nekaj desetletij. Sčasoma pa je zaradi političnih razlogov, pa tudi zaradi svoje nenavadnosti in drugačnih življenjskih nazorov, padla v nemilost. Pitagorejci so v tistem okolju postajali vse bolj nezaželeni in sčasoma je napetost tako narasla, da je bila šola požgana, pitagorejci pa pregnani iz Krotone. Čeprav je pitagorejski duh živel še naprej, je bil to vendarle zaključek pomembnega in plodnega obdobja razvoja znanstvene, predvsem pa duhovne misli takratnega časa. 

Misteriji kot duhovne šole

Za pitagorejsko šolo bi lahko rekli, da je imela vse značilnosti misterijev, čeprav je delovala kot duhovna šola. Misteriji so izvirali iz številnih starodavnih religioznih smeri in so učili poseben del njihovega nauka, ki je bil namenjen le peščici posameznikov. Od njih so zahtevali določene intelektualne in duhovne sposobnosti, najpomembnejša pa je bila pripravljenost na resno samodisciplino. Ko se je učenec z njo prečistil, kar je lahko trajalo kar nekaj let, je bil v posebnem obredu posvečen v skrivnost misterija. Izraz misterij izvira iz grškega 'misterion', kar pomeni prvotni tajni ceremonial, oziroma iz 'mustes', kar pomeni posvetiti.

Središče misterijev je ponavadi kakšen mit ali legenda, ki prodornemu umu in odprtemu srcu na globoko simbolen način razkriva življenjske zakonitosti oziroma nekatere izmed duhovnih zakonov - največkrat kozmični zakon cikličnosti, rojevanja in umiranja (npr. Elevzinski misterij, Orfični misterij, Mitraizem itd.). Najpogosteje sporočilo govori o nesmrtnosti duše; ta preide v drugi svet ali pa se vrne spet nazaj v zemeljsko življenje. V nekaterih misterijih je zato učenec v obredu simbolično umrl in se znova prerojen rodil. Nauk o reinkarnaciji zasledimo npr. pri Orfičnem misteriju, v katerega skrivnosti je bil posvečen tudi Pitagora, vendar ga je temeljito predelal in prilagodil sodobnejšim pristopom takratnega spoznavanja sveta.

Globlje ko je bil učenec vpeljan v skrivnosti misterija in bolj ko se je sam poglabljal vanj ter živel v skladu s spoznanji, bolj se mu je razpiralo sporočilo in s tem horizont notranjih življenjskih razsežnosti. V takšni, simbolni obliki, je bil nauk skrit in zaklenjen s 'sedmimi ključi', ki pa jih je v rokah držal učenec, bodoči posvečenec sam. Sicer pa kaj več, tako kot o pitagorejski šoli, tudi o misterijih ni znanega. Skrivnosti so bile zares zelo dobro varovane.

"Vse je število"

Sicer pa so pitagorejci velik pomen dajali številom oziroma razmerjem med njimi. Nanje so gledali predvsem kot na nekakšno temeljno počelo, osnovo oziroma matrico, na podlagi katere je zgrajen svet. Vesolje, ki je tako zgrajeno, je ravnovesno – v njem vlada harmonija sfer. Praktično vsa poznejša zahodna numerologija se naslanja na ta pitagorejska načela. Iz ontoloških razsežnosti se je sčasoma, verjetno še v Pitagorovih časih, 'številčna optika' prenesla na glasbo, pozneje se je nadgradila v teorijo o vibracijah, pri katerih številke od 1-9 predstavljajo celoten krog vibracij. Njihova harmonična usklajenost tvori harmonijo sfer.

Molitev, ki naj bi jo uporabljali pitagorejci:
Blagoslovi nas, božansko število,
o sveti tetrakis, ki si rodil bogove in ljudi,
ki nosiš v sebi kal in izvor nastajanja, ki večno kroži.

Kdaj se je pogled iz kozmičnih razsežnosti usmeril tudi na razlago človeka s pomočjo numerične matrice, ni čisto jasno. Sčasoma se je namreč izoblikovalo prepričanje, da je tudi značaj in usodo moč izraziti s številkami. Vsak človek ob svojem prihodu v življenje nosi neko usodo in tvori določeno vibracijo. To naj bi bilo moč razbrati s pomočjo datuma rojstva in imena, pri katerem črke na poseben način spremenimo v številke (kabala je na primer razvila gematrijo, metodo spreminjanja hebrejskih črk v številke, s katerimi je dodatno interpretirala hebrejska besedila in jih povezovala s sefiroti, drevesom življenja).

S takšno obdelavo osebnih podatkov se je sčasoma razvil nauk, ki ga danes poznamo pod imenom numerologija. Postopoma se je interpretacija števil, ki je bila za pitagorejce nekaj najsvetejšega, tako razmahnila, predvsem pa se je s stoletji tako opreprostila, da jo dandanes zlahka sprejemamo kot zabavo (podobno kot horoskop), s tem pa prezremo njihovo globoko ontološko sporočilno vrednost.

Pitagorejci in števila Za razliko od bolj osebne note, ki danes prevladuje v numerologiji (ta se ukvarja predvsem z vplivom števil na človekove osebnostne značilnosti ter usodo), so pitagorejci s pomočjo simbolike števil in odnosov med njimi, zrli predvsem v temeljne zakonitosti življenja ter v njegovo fascinantno urejenost. Tudi interpretacija števil je temu podrejena in je nekoliko drugačna kot v današnji numerologiji:

generator števil (vsa so vsota enic) je nad števili, vzrok za vsa ostala števila; mnoštvo nastaja iz enega

prvo žensko število; število upanja

prvo moško število; število harmonije

število pravičnosti (2+2=4)

število poroke, vsota prvega ženskega in prvega moškega števila 2+3=5; število, ki je povezano z najpomembnejšima likoma - pentagramom (petkotnik) in njegovo nadgradnjo, dodekaedrom

število stvarstva; produkt prvega ženskega in prvega moškega števila

simbol nedolžnosti, ker je nedeljivo

število ljubezni, prvo žensko število je potencirano s prvim moškim številom (23)

število medicine.

Posebno mesto v nauku pitagorejcev pa ima število 10, saj predstavlja skladnost vesolja in s tem najsvetejše število. Ena namreč predstavlja tudi temelj, nastanek, 0 pa kroženje, zaključeno celoto. Skupaj simbolizirata celovitost vesolja. Hkrati je število 10 tudi seštevek prvih štirih števil (10 = 1+2+3+4) ter tako ponazarja vsoto vseh geometrijskih dimenzij: 1 predstavlja točko; 2 premico; 3 ploskev; 4 prostor. Sicer pa so imeli pitagorejci lihost za omejeno in popolno, sodost pa za neomejeno in nepopolno.

Sveti liki Pitagorejci so se s pomočjo matematike in geometrije poglabljali tudi v like, ki so v konkretnejši obliki ponazarjali številčna razmerja in zakonitosti. Prav posebno mesto sta zasedala peterokotnik in dodekaeder.

Peterokotnik je lik z izjemno močnim pomenom. Uglašeno povezuje dve, za pitagorejce najpomembnejši števili: 2 - prvo žensko število ter 3 - prvo moško število. Število pet pomeni poroko oziroma združitev moškega in ženskega pola (kot npr. Šiva in Šakti v indijski tradiciji ali jang in jin v taoizmu). Zato simbol izpolnitve, popolnosti, združevanja. Poleg tega se diagonale peterokotnika sekajo v razmerju zlatega reza, kar govori o vrhunski harmoniji tega lika, tudi pozneje uporabljenega v mnogih simboličnih interpretacijah.

Simbol pentagrama so si pitagorejci izbrali za razpoznavni znak svojih članov, sicer pa je zaradi svoje uglašenosti veljal za obliko, ki pomaga vzpostaviti ravnovesje, daje moč in zdravi. Risali so ga celo na pisma v znamenje pozdrava, kar naj bi ustrezalo latinski besedi vale – bodi zdrav. Peterokotnik v obliki zvezde pa se je še posebej uveljavil v času prostozidarjev in predstavlja kozmični izvor svetlobe, pa tudi človeka, ki prevaja duhovno luč v življenje.

Dodekaeder je lik, ki izhaja iz pentagrama. Če 12 peterokotnikov, povezanih v spiralo, združimo, iz dveh dimenzij dobimo novo, prostorsko dimenzijo – dodekaeder. Za pitagorejce dodekaeder s svojo vrhunsko obliko simbolno predstavlja celoten univerzum, njegovo skladnost in urejenost in je sinonim popolne harmonije. Da je to pomemben simbol, priča tudi dejstvo, da so arheologi odkrili kar precej različnih izvedb dodekaedra iz zgodnjih krščanskih, pa tudi iz keltskih časov. Ustvarjen iz plemenitih materialov namreč predstavlja manifestirani oziroma izraženi kozmos. Tisti, ki ga drži v roki, pa ima po zakonu analogije, na dlani tudi skrivnost urejenosti celotnega vesolja.

Znanstvenik, duhovni učitelj ali sanjač?

O Pitagori in pitagorejcih lahko človek marsikaj prebere na internetu in v nekaterih 'strokovnih' tekstih, vendar je zgovoren stavek, ki je bil izrečen v prejšnjem stoletju: "Bolj, ko se časovno odmikamo od Pitagore, bolj so poročila o njegovem življenju natančna". Tudi to je eden od razlogov, da so mnenja glede samega Pitagore precej deljena. Za nekatere je Pitagora predvsem matematik, za druge je reformator velike množice takratnih religioznih in znanstvenih verovanj. Za marsikoga je precej nedoumljiv, saj je misteriozno poglabljanje v skrivnosti števil in njihovih razmerij navidezno v velikem in nerazumljivem nasprotju s sicer eksaktnim znanstvenim poglabljanjem.

Zato se zdi, da je Pitagora že prestopil nevidno črto, ki deli 'resnega' znanstvenika od meglenega mistika in sanjača. Obstajajo pa tudi razlage, da to v resnici ni Pitagorovo delo, temveč poznejše zmotno nadaljevanje in razgrajevanje njegovih naukov. Je bil res filozof? Je bil verski reformator? Ali zgolj ime, ki je slučajno zablestelo na nebu zgodovine? Čeprav so zgodovinski, filozofski pa tudi ezoterični viri skopi glede vsebin, ki so jih spoznavali v njegovi skrivnostni duhovni šoli, pa je vseeno Pitagora na Zahodu bil in ostal oče nauka o številčni podstati sveta, ki je močno zaznamovala tudi poznejše pristope k razlagi sveta in naše vloge v njem.

Pitagora je nedvomno najpomembnejši predstavnik pitagorejske šole in nosi vso zaslugo za njen nastanek, vendar je dobro vedeti, da je v stari Grčiji vsa slava določene šole pripadala prav glavnemu učitelju. A brez neimenovanih mislecev in somišljenikov pitagorejstvo ne bi pomenilo to, kar pomeni danes. Zato je morda res bolj pravično, da pogosteje uporabljamo izraz pitagorejci (tako kot spodbujajo nekateri zgodovinarji), ko govorimo o številčni podstati sveta in dosežkih Pitagorove šole.

Zoran Mihajlović
Duhovna univerza

Vir: soutripanje.cdk.si