Pikapolonica se je zagledala v sonce in je šla, da ga poišče. A namesto da bi prišla v tople kraje, je prišla v mrzle. Saj so tudi tam cvetele rože. Tudi tam je zorelo žito in celo nekaj sončnic je raslo vmes. Pikapolonico pa je zeblo, tako zelo, da ni videla niti žita niti rož.

»Čisto sem zgrešila pot,« je  tožila. »Ne razumem. Kako sem sploh lahko tako zelo zašla?«
Takrat pa je čisto blizu zaslišala gosli. Bil je murenček, dobro je igral in ona je že od nekdaj rada plesala.

Plašno se odziba bliže, pokima, zaploska in murenček ji zaigra še bolj veselo.

Zasliši ga čmrlj. Prisede, zabobna – ho, zdaj je šlo zares!

Boben zasliši mravlja.

»Muzika, muzika,« zacvili in že poje in tleska in vrti svoj tamburin.

Mravljo zasliši komar.

Na fino prisede, izvleče piščalko, zapiska prekrasno, na tenko, z občutkom. Piščalko zasliši obad. Pograbi trobento, zatrobi – ojoj!

Trobento zasliši metulj.

»Končno, končno,« trepeta od sreče in privleče svoje drobne citre.

»Eni bolj nežno, eni naglas, pa bo na koncu en prav dober špas,« zakliče kobilica in raztegne svojo rdečo harmoniko.

Kdo bi zdaj še lahko držal noge pri miru? Pikapolonica gotovo ne. Pleše, poje, dan je kar prekratek. Večeri se že, hladna rosa se spušča na zemljo, nje pa vendar nič ne zebe. Ker še v tako mrzlih krajih mraz izgine takoj, ko zaigra veselje.

Anja Štefan: PIKAPOLONICA

Vir: CICIDO, revija za najmlajše, februar 2014. Str. 12-13.

Danijela Premzl