Srce je bobnenje vesoljnega poka,
ki se prebija skozi neskončnost.
Ziblje se skozi spomine evolucije
v kopalnem plašču telesa.
Na rdečih skodranih strunah pobira
bisere ljubezni in tke dragulje sreče.
Spodbujam ga z glasbo svojega glasu,
krotim ga z zobmi, božam praske tujih
nohtov in ga razdajam do zadnjega koščka.
Živa tekočina se pretaka v njem
in ga hrani s selenom mladosti.
Kamor koli se obrnem, je srce
na notranji strani pod odejo duše.
Obdaja ga velik šal zelenih pljuč.
Okončine plavajo kot vesoljne ribje plavuti.
Vsa sem potuhnjena vanj in ono je moja beseda.
Z njim sedim na pručki in razmišljam
kako buči ocean v njem.
Majhna lučka je pradavni vžig,
ki v njem plava kot zlati čolniček
z nasmehom vesoljnega poka.
Srce je bobnenje vesoljnega poka,
