Visim z neba, z glavo navzdol.
Nogi imam pripeti s ščipalko
za Andromedino galaksijo,
razstavljam zvezde v misli
in oddajam glasove preprostim drevesom.
Moji lasje so vrba žalujka
nad oceani svetovnih morij.
Oči so ogledalo duše zvestega psa.
Z usti se pasem po rosah trave
in pijem nektar svojih odsotnosti.
Z rokami zlagam zidake svojih
notranjih gradenj. Premeščam besede
in jih znova umeščam,
pri plahutanju kamna z rameni v meni,
da jih tektonsko premikanje tal
ne pogoltne med črne luknje nevtronskih zvezd.
Z nohti grebem po zemlji.
Iščem semena razuma.
Zrnca peska, s katerimi ustvarjam kosti.
Sem odeja prezeblim.
Sem vetrič, ki hladi bolečino.
Sem tipalka klavirja, ki se oglasi,
ko kdo nanjo pritisne s svojo mislijo in gibom.
Srfam po vesolju že nad dva milijona
svetlobnih let in iščem svoj mali dom.
Se zapletam v etiko, da ne bi zamazala
resnic o človeku na planetu.
Ob rojstvu sem zadrhtela, brizgnila
in se dvignila iz vode.
Sem zajemalka delčka vesolja z iluzijami
in svetloba v potešitvah ponarejenega vina.
Sem zapečatena skrivnost genoma duše.
Odhajam po avtocesti proti večnosti
in odklepam s ključavnico resnice postfestum.
Kliče me Bog v mansardo,
kjer se dogajajo božje reči.
Tam vonjam ljudi, ki dišijo po dobroti
skozi jok in ranjeno dimenzijo
z dihom nespretnega vetra. Adio!
Zaznavam deset izvorov žarkov gama.
Stojim ob orbitalnem observatoriju
XMM-Newton Evropske vesolje agencije
in vzpostavljam telepatsko misel z duhom
Alberta Einsteina na Messierovem objektu 31.
Visim z neba, z glavo navzdol.
