Če živite v hiši, imam za vas vprašanje. Kateri prostor v vaši hiši je najboljši, najlažje dostopen, hladen poleti in topel pozimi, ima izhod naravnost na vrt…? Ko opazujem hiše iz obdobja socializma, mi večkrat pade v oči, da je ta prostor namenjen garaži. Najdejo se celo hiše, ki imajo na tem mestu kurilnico. Ena od takih kurilnic je skupaj s svojimi cisternami nafte že začela svojo preobrazbo v kuhinjo. Prav tako kot se je neka druga garaža spremenila v dnevno sobo, kjer porše na preprogi izgleda mnogo bolje kot marsikateri moderni dodatki.

Načelo izbire ustreznega prostora je osnova prostorskega dela permakulturnega načrta. Za določitev optimalnega mesta za vsak element vašega življenjskega prostora uporabljamo številne metode, kot so študij tokov, conacija, načrtovanje v merilu 1:1, izris, večslojnost gozdnega vrta ...

Pravilna umestitev v prostor je namreč bistvena zaradi vzpostavljanja povezav, blažitve ali krepitve vplivov, močno pa pomaga tudi pri racionalizaciji časa. Peteršilja tako nima smisla posaditi na najbolj oddaljen del vrta in orehi najverjetneje ne sodijo pred vhod.

Proučitev tokov je metoda, ki jo je smotrno izvesti čim prej. Besedo tokovi uporabljam kot skupni imenovalec za marsikaj. Ne tečejo namreč samo tekočine in tako je že Heraklit, 500 let pred Sokratom rekel, »Panta rei« kar bi v prostem prevodu pomenilo vse teče. Seveda je potrebno opazovati tudi tok vode, pa tudi toplote, dobro je opazovati tok organskih snovi skozi sistem, tu pa so še tokovi, ki se jih zavemo le redkokdaj, recimo tok znanja... In še nekaj, tokove je najbolje opazovati v družbi. Čim večji. Več ljudi več ve. Tokovi imajo nekatere skupne lastnosti, recimo izvir, tok in ponor. Tokovi se spreminjajo v času in prostoru; naše dejavnosti in nedejavnosti na njih vplivajo, včasih jih je dobro razdeliti, drugič združiti. S študijem tokov zberete informacije s katerimi viri razpolagate; ko opravite še identifikacijo potreb in želja ste že na dobri poti k uspešni določitvi con.

V permakulturi prostor, na katerem živite, za potrebe načrtovanja razdelimo v 5 con. Največkrat ga prikažemo na primeru idealizirane kmetije in odnosa do rastlin. Tako je nulta cona prostor, kjer živite: spalnica, kuhinja, kopalnica. V ta prostor je potrebno vložiti največ truda, saj v njem prebijemo največ časa. Tu se prepleta večina tokov, tu zadovoljujemo naše osnovne potrebe in uresničujemo številne izmed želja. Prva cona je prostor, ki se neposredno dotika nulte cone.

Prostor, ki je dostopen v copatih, prostor, ki ga obiščemo vsak dan... tukaj je mesto za vrtiček z zelišči. Za obisk druge cone imamo največkrat pripravljeno konkretnejšo obutev. Tu naša prisotnost ni več potrebna vsakodnevno. Tukaj je recimo prostor za zelenjavni vrt ali zahtevnejše sadno drevje. Tretja cona naše prisotnosti ne potrebuje, vendar jo v želji po izboljšanju donosov tako ali drugače obdelujemo in jo moramo obiskati recimo enkrat na mesec. Tu imamo manj zahtevne vrtnine in drevje. V četrto cono ne posegamo, to je prostor za divje živali, prostor za sprostitev, vaš osebni pragozd.

V vsakdanjem življenju stvari niso tako preproste; če živite v šestem nadstropju, je vaša prva cona hodnik, stopnišče in dvigalo. Druga cona sta avto in služba, tretja cona vikend, skratka težko obvladljiv konglomerat, ki zahteva velike investicije v transport. Imamo pa Slovenci to srečo, da lahko za četrto cono proglasimo kar vse slovenske gozdove. Bomo znali ohraniti to prednost, ali bo šla po isti poti kot vse socialistične pridobitve?

Več na: http://janezbozic.wordpress.com