10 dni VIPASSANE je bilo čarobnih. Ni besed, ki bi opisale tokratno izkušnjo. Čutim, da sem prišel globlje, kot kdajkoli prej. Bolj kot kdajkoli prej verjamem, da je nemogoče, da človek spozna , kdo v resnici je, znotraj glasne, nasilne in lažne družbe, ki ji pravimo "civilizacija".
Po nekaj dneh tišine je izkušnja postala resnično intenzivna. Zmaga v borbi s slonom (mojim umom) se je vse bolj nagibala na mojo stran in izkusil sem dolge ure v tišini sebe, brez misli. Z zanimanjem sem opazoval, kaj se dogaja znotraj mene. Sedmi dan sem izkusil resnico - izkusil sem, da ne obstajam... da masa telesa, ki ga imenujem JAZ ni nič drugega kot milijarde celic, ki se neprestano spreminjajo - rojevajo, umirajo, rojevajo, umirajo. Da je to, kar imenujem JAZ vedno povezano z VSEM kar je in kar ni. Da je VSE ENO in vse POPOLNO.
Zakaj bi bil torej za karkoli zaskrbljen? Zakaj bi me še kdaj bilo česarkoli strah? In zakaj bi kogarkoli pogrešal?
Naj zveni še tako čudno, vendar tudi po letu in pol ni trenutka v lepem ali osamljenem, tihem ali glasnem dnevu, ko bi koga pogrešal - prijatelje, družino, ljudi, ki sem jih srečal na poti. Resno.
Kakorkoli, vedno večkrat se zalotim zadnje tedne, da razmišljam v slovenščini, na misel mi prihajajo dogodki iz otroštva, slike mame, očeta, sestrice, prijateljev, ki me čakajo doma in preplavijo me prijetni in vznemirljivi občutki.
Veselim se prihoda domov. Veselim se srečanja z družino, starimi prijatelji in prijatelji, ki sem jih pridobil na poti. Presenetljivo veliko ljudi odgovarja na reportaže, ki vam jih pošiljam in mi ob tem pripoveduje svojo zgodbo. Čeprav nimam vedno časa odgovoriti na posamezne emaile, pošto vedno preberem in se veselim vaših uspehov in ob prebiranju žalostne zgodbe, mi v oči včasih stopi tudi kakšna solza.
Rad bi vam pisal več... rad bi vam pisal o dekletu, ki sem ga spoznal predvčerajšnjim in mi je prinesla odgovore na mnogo vprašanj... pa o možaku, ki mi je pred kratkim v roke potisnil 2000 Rupij, o poslovnežu, ki mi je obljubil letalsko karto do Delhija in o neznanem mladeniču, ki se mu je pokvaril motor in me je srečal po 4 kilometrih porivanja svojega vozila. Izmučen in žalosten me je ustavil in negotovo prosil za pomoč. Ni vedel, kako me vprašati in sam od sebe sem mu dal v roke denar. Bil je tako šokiran in hvaležen, da se nekaj časa nisem mogel izvleči iz njegovega objema. Rekel mi je, da si tudi on želi postati Peacehiker.
Rad bi vam pisal več... vendar ugotavljam, da NE MOREM. Želim si deliti z vami izkušnje... in NE MOREM. Čim dogodke spravim v besede, izkušnja izgubi svoje bistvo. Če porabim še toliko besed, vam ne morem povedati, kakšna je moja izkušnja osamljenosti, moja izkušnja ekstatične sreče in kako je biti JAZ.
Kakorkoli, trudim se in se bom še naprej.
Rad vas imam,
10 dni VIPASSANE je bilo čarobnih. Ni besed, ki bi opisale tokratno izkušnjo. Čutim, da sem prišel globlje, kot kdajkoli prej. Bolj kot kdajkoli prej verjamem, da je nemogoče, da človek spozna , kdo v resnici je, znotraj glasne, nasilne in lažne družbe, ki ji pravimo "civilizacija".
