Parada na dan osamosvojitve in slovenske državnosti
petek, 3. marec 2006 @ 05:12 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Predlogu, da bi na dan 15-letnice osamosvojitve imela naša slovenska vojska parado nasprotujejo nekateri pobudniki civilne družbe. Nasprotovanje utemeljujejo z dejstvom, da je Slovenija miroljubna država in da ni na mestu, da bi manifestirali in izkazovali simbole svoje vojaške moči, ker naj bi to bilo v nasprotju z njeno miroljubno držo.
Okrog tega vprašanja se mi porajajo nekateri tehtni premisleki. Kot prvo se mi zdi zelo nojevsko, da se oklepamo tako partikularne drže, saj smo državljani glasovali za vstop v NATO in Slovenija je članica NATA, kar pomeni, da imamo vojsko in da smo sprejeli tudi načela NATA in da kot njegova članica izvajamo politiko NATA. Obrambo naše domovine smo dali pod dežnik NATA. To daje naši državi status oborožene sile s plačano vojsko, ki služi za miroljubne namene in vzpostavljanje miru na kriznih območjih.
Obrambni ministri Evropske unije in desetih pristopnic, med njimi tudi prejšnji slovenski minister za obrambo, so se v Bruslju sestali na neformalnem zasedanju, na katerem so med drugim razpravljali o prevzemu vojaške operacije v Bosni in Hercegovini iz rok zveze NATO v roke unije. Strani prevzem pripravljata že več časa in je postalo jasno, da bo zavezništvo v državi ostalo kljub predaji operacije, saj bo ohranilo nekatere strateške naloge. Slovenija se kot članica NATA aktivno vključuje v dejavnosti zavezništva in si prizadeva igrati čimbolj vidno vlogo, zlasti v partnerstvu za mir.
Dne 16. aprila 2003 se je Severnoatlantski svet (NAC) odločil, da NATO avgusta 2003 prevzame izvajanje mirovne operacije OZN ISAF IV v Afganistanu. Ime, mandat in poslanstvo operacije se po prevzemu poveljevanja ne bodo spremenili, še vedno gre za mirovno operacijo OZN, ki jo bo s svojimi zmogljivostmi izvajal NATO. V njej bodo sodelovali tudi slovenski vojaki. NATO že od svoje ustanovitve namenja zaščiti prebivalstva veliko vlogo, zato je v preteklih desetletjih razvila zmogljivosti za pomoč pri zaščiti civilnega prebivalstva v primeru naravnih nesreč. Partnerstvo za Mir zavezništvu omogoča, da sodeluje s partnerji tako na področju pripravljenosti na nesreče kot tudi pri odzivih, če do nesreče pride, tako v partnerskih državah kot tudi v članicah zavezništva. Medtem ko je zelo uspešno sodelovanje na področju civilno-kriznega načrtovanja posledica okrepljene civilne pripravljenosti v partnerskih državah, pa predstavlja ustanovitev (EADRCC) in Euro-Atlantic Resopnse Dispotnse Diatster Unit (EADRU) velik korak naprej v skupnem prizadevanju držav EAPC, da zagotovijo pomoč prizadetemu prebivalstvu. To kaže tudi na pripravljenost držav članic EAPC, da razvijejo operativne zmogljivosti ter zagotovijo praktično sodelovanje na področjih, ki se tičejo vseh njih.
V zadnjih letih se je EADRCC s svojimi aktivnostmi vključila tudi v iniciativo Pakta stabilnosti. Slovenija že vrsto let aktivno in redno sodeluje v EADRCC.
Znanstveno raziskovalno in izobraževalno področje se je v članicah NATA začelo kmalu po ustanovitvi organizacije leta 1949. V času hladne vojne sta znanost in tehnologija soodločala o ravnotežju sil med obema super silama. Danes želi NATO z znanstvenim programom spodbujati in podpirati mednarodno sodelovanje med znanstveniki iz držav članic in partnerskih držav v prizadevanju za večji razvoj in mir. Sodelovanje s tehnološko najbolj razvitimi državami je nadvse pomembno tudi za Slovenijo.
Znanstveni program NATO je osnovna sestavina tako imenovane tretje dimenzije, kjer se vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja.
Finančna podpora NATO je namenjena zlasti izboljšanju izmenjave informacij, izobraževanju raziskovalnega kadra v partnerskih državah, razvoju raziskovalne infrastrukture in skupnim raziskovalno razvojnim projektom.
Pozitiven vidik znanstvenega sodelovanja držav NATO s partnerskimi državami je tudi krepitev zaupanja in s tem odpiranje dostopa do novih, naprednih tehnologij za obe strani. Lažji dostop do naprednih znanj in tehnologij je še posebno pomemben za majhne države, ki bi zaradi omejenih človeških virov in manjših materialnih možnosti težko same razvile in dosegle potrebno znanje in opremo.
Temeljna naloga zveze NATO je od njenega nastanka zagotavljanje kolektivne obrambe pred zunanjo agresijo na države članice. Vojaškemu in političnemu sodelovanju članic zveze NATO, v zadnjih letih pa tudi partnerskih držav, se vrsto let pridržuje tudi sodelovanje na področjih civilno kriznega načrtovanja in upravljanja, znanosti ter varstva okolja. Sodelovanje na področju nevojaških vsebin uvršča NATO v t.i. tretjo dimenzijo. Slovenija je že vrsto let aktivno vključena v vsa področja sodelovanja.
Slovenske vojske torej ne moremo pojmovati kot vojske, ki bi se utegnila razkazovati kot potencialni agresor; kot vojska moči, s katero bi ustrahovali kakšen drugi narod; kot vojska potencialne moči, ki bi lahko prevzela oblast v svoje roke, temveč kot narodno vojsko, ki je udeležena v obrambi lastne domovine v primeru agresije, v partnerstvu za mir in za solidarno obrambo članic NATA, če jih agresor napade in nenazadnje tudi v primeru elementarnih nesreč opravlja pomembne naloge zaščite in reševanja.
Ne vem zakaj bi takšno vojsko slovenski narod skrival, zakaj je ne bi pokazal javnosti in ji izkazal zaupanje, časti in hvaležnost na dan slovenske državnosti, ko pa so ti mladi fantje pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja za domovino. In nenazadnje je to slovenska vojska, ki je proti agresorju JLA izbojevala osamosvojitev Slovenije. Zakaj ne bi naše slovenske vojske pokazali kakšna je ljudem, s kakšnimi težavami se ubada, kako je organizirana, kaj zna in kaj je zmožna narediti za svoj narod.
Za moje pojmovanje je civilna iniciativa, ki se tega brani, svojevrstna hipokrizija, ki pripisuje slovenski vojski napačno pojmovanje in razumljenje njene vloge med ljudmi in se spreneveda. .Ne gre za izkazovanje vojaške moči, temveč zato, da so slovenskemu narodu pokaže kdo je ta vojska, ki nas je sposobna braniti v primeru agresije, kdo je ta vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in oblikovanje naše državnosti. Za moje pojmovanje je takšna drža, ki svojo vojsko potiska v kasarne in vežbališča, zanjo podcenjevalna in žaljiva. Takšna drža, kot jo kažejo »pacifisti« civilne iniciative je nadzorniški sen humanosti, ki je slepilo resničnega stanja in napačno razumevanje njene vloge. Slovenska vojska je vključena v funkcionalizem nacionalnega in svetovnega reda miru. Je ustavna kategorija. «Pacifisti« pa so lahko toliko časa pacifisti, dokler ni ogrožen narodov interes. V primeru agresije, bi se zaradi nujnosti stanja, ki bi se utegnilo primeriti, in po naravi stvari spremenili v borce za svobodo svojega naroda ali pa bi nekateri celo emigrirali na varno in pustili svoje ljudi na cedilu. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so v času osamosvojitvene vojne odšli na varno v tujino.V mirnem času je zelo lahko biti estet humanizma in obsojati nasilje. Vsi obsojamo nasilje, vendar tu bi po mojem mnenju moralo biti več mesta za moralno refleksijo, kaj pravzaprav slovenska vojska je in kaj za slovenski narod pomeni. Slovenska politika in slovenska vojska ni sprijaznjena s svetom nasilja. Zapirati slovensko vojsko v kasarne je neverjetno nojevsko, hipokrezija in sprenevedanje. Vprašanje vrednot se je očitno obrnilo na glavo.Zame predstavlja veliko večje nasilje ohranjanje imen raznih ulic po skrajnih revolucionarjih, ki so z orožjem uveljavljali svojo politično moč in zasedli komandne položaje oblasti. Tudi za čiščenje lastnega naroda. Ali ne vzbujajo takšna imena ulic nemir v človeku?
Kdo hoče zasenčiti osamosvojitveno vojno morda tudi z že izživeto slavo svojih dejanj in onemogočiti, da bi se naša slovenska vojska, ki je izbojevala osamosvojitev in državnost naše mlade države, skrivala kot neobstoječa? Ali je ta vojska kaj drugačna od tiste, ki se je borila za osvoboditev od okupatorja? Zakaj ni prevladal predlog, da pokažemo v javnosti slovensko vojsko, seveda na način, ki spodbuja domoljubje, občutek varnosti in nacionalno zavest, ne pa kot silo moči? Četudi je vojska lahko represivni aparat v določenih okoliščinah, je le-ta tudi neobhodna formacija v primeru elementarnih nesreč.
Zame veliko bolj bodejo v oči mogočne jahte tranzicijskih veljakov, zasidrane v marinah, pa dragi avtomobili na cestah, ki so kupljeni z delavskim denarjem, ki očitno civilne iniciative ne motijo. In konec koncev saj ne gre za razkazovanje razkošnega Titovega Galeba, temveč za skromni čoln, s katerim ne zmoremo niti obvladovati nadzora našega morja. Hinavščina nas je očitno privedla do absurda, da ne znamo več ločiti vrednot. Naj se torej odvija slavje 15-obletnice osamosvojitve Slovenije potiho, sramežljivo in neopazno? Kaj bomo skrivali naše osamosvojitvene borce, da ne bi zasenčili duha kakšnega mita? S pretvezo o pacifizmu, ki očitno izhaja iz zaslepljenosti določenih krogov, si torej dragi državljani, privezite in zakrijte oči! Zame je podpisovanje peticije proti paradi ob obletnici 15-letne osamosvojitve Slovenije žalitev za slovensko vojsko.
Nasprotovanje, da bi pokazali v javnosti svojo vojsko je samozaslepljenost, v kateri poplesuje pred očmi himera, ki se drži v distanci, ni prijetna za oči, zato jo ignorirajmo v imenu »pacifizma«, kajti slovenski narod ljubi mir in noče pokazati svoje vojske kot sile moči. Saj tudi ni potrebno, lahko jo pokažemo v njeni pripravljenosti za obrambo domovine in v njenih človekoljubnih funkcijah, kot so reševanje v primeru elementarnih nesreč in podobno. Za božjo voljo kdo pa ljubi vojno. Vojna pride, ko niti ne veš kdaj. Pride in z njo se mora človek soočiti. Ali se bomo tedaj borili s "senco" svojega pacifizma ali z izurjenimi in izšolanimi vojaki, ki so vešči obrambe domovine, vzpostavljanja miru in reševanja. Civilna iniciativa daje vojsko v kasarne, tako kot meščani postavljajo pokopališča in bolnišnice na obrobje mesta, da ne motijo pogleda in ne spominjajo na neprijetne stvari.
Predlogu, da bi na dan 15-letnice osamosvojitve imela naša slovenska vojska parado nasprotujejo nekateri pobudniki civilne družbe. Nasprotovanje utemeljujejo z dejstvom, da je Slovenija miroljubna država in da ni na mestu, da bi manifestirali in izkazovali simbole svoje vojaške moči, ker naj bi to bilo v nasprotju z njeno miroljubno držo.
