Padle vidim zdaj junake,
Obraze blede v krvi mlake,
Oči prijateljev res pristnih,
Ki umrli so, da jaz sem preživel...
Čemu le jaz sem preživel...
Z veseljem bi življenje dal,
Da njih bi rešil, dlje poznal,
Da bi ohranil to kulturo,
To brezmadežno mišljenje,
Ki grozi mu izumrtje zdaj,
Ko poti ni več nazaj.
Pristni so rojaki moji,
Moje so krvi ljudje
Bili kot pobesneli roji
Najbolj mučnih pošastnih stvorov.
Prišli s sovraštvom in orožjem,
Pili kri najlepših ljudi,
Jih oropali življenja,
Natrpali skrbi,
Potem pa le odšli.
Za seboj pustili so masaker,
Giljotino cele rase,
Genocid, ki ni mu več enakega...
...Stepe prepojene so s krvjo
Herojev nepoplačanih.
Kri v potokih se izteka
Iz aorte bratov mojih pristnih...
In mrtve njih oči
Mi za vedno v spominu bodo ostale...
...S solzo v očeh spominjam se vseh...
Padle vidim zdaj junake, 
