Mednarodna trgovina s prehranskimi izdelki se povečuje. To pomeni, da je v izdelku iz ene države surovina iz druge, zato je težko oceniti celoten okoljski odtis izdelka. Čeprav proizvajalci poreklo surovin lahko zapišejo na etikete, po zakonih Evropske unije ni nujno navesti porekla vseh sestavin v izdelkih.
Potrošniki, ki kupujejo sojino omako iz Kitajske, tako na primer ne vedo, da so bila sojina semena zanjo kupljena v Braziliji. To pa je pomemben podatek, ki vpliva na okoljski odtis izdelka, saj je v Braziliji gojenje soje povezano z uničevanjem tropskega gozda. Ker potrošnik te informacije nima, ne more opraviti izbire, kakršno bi si želel.
Raziskovalci so zato razvili nov sistem, ki bo jasneje povezal kmetijske izdelke in njihov okoljski vpliv. Primer: izračunali so, od kod so prišle surovine za štiri sojine izdelke, porabljene v Avstriji. Da so prišli do tega podatka, so uporabili bilateralne trgovske podatke o količinah primarnih in sekundarnih surovin iz različnih držav. Rezultate so predstavili v tabeli, ki je jasno razkrila izvor surovin, hkrati pa je pokazala okoljski vpliv uporabe soje v Avstriji glede na porabo vode in zemljišč.
Nova metoda bi lahko prinesla preglednejšo sliko o vplivu potrošniških navad na okolje in spodbudila razpravo o tem, kako lahko potrošniki zmanjšajo ta vpliv.Vendar obstajajo tudi omejitve, predvsem pomanjkanje dostopnosti celovitih podatkov.
Mednarodna trgovina s prehranskimi izdelki se povečuje. To pomeni, da je v izdelku iz ene države surovina iz druge, zato je težko oceniti celoten okoljski odtis izdelka. Čeprav proizvajalci poreklo surovin lahko zapišejo na etikete, po zakonih Evropske unije ni nujno navesti porekla vseh sestavin v izdelkih. 
