V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.

Odvisnost pomeni, da je človek od nečesa ali od nekoga odvisen, da nečem visi, da je vezan. Pomen te besede je nesposobnost biti svoboden. Gre za nemoč biti svoboden. Moramo pa razlikovati odvisnost kot bolezen od naravne odvisnosti, kot naravnega odnosa. Jaz, kot ustvarjen človek sem nedvomno odvisen od Stvarnika, kot otrok od staršev, kot bolnik od zdravnika, kot socialno bitje od drugih ljudi, kot telesno bitje od hrane itd....

Vsa te odvisnosti niso negativne, ampak pozitivne, saj so odraz naše človeške narave. Kot človek sem družbeno bitje, zato hrepenim po družbi drugih ljudi, da se lahko v drugih ljudeh učim, to mi je potrebno, kot iskati Boga. Bolezni in invalidnosti so prepreke v upravljanju s svojimi sposobnostmi. Takšen človek trpi zaradi tega in z njim njegova okolica. Toda človek ni kriv za te težave. Takšen človek se bori proti tem bremen življenja ali pa jih stoično prenaša. S tem trpljenjem človek ni ponižan, ampak ima priložnost da se dvigne v duševni moči, da izgradi vrline, da išče nove možnosti v premagovanju bolezni. Takšne omejitve nam ne zasužnjijo naše svobode, ampak samo naše sposobnosti.

Lahko nas vežejo bolečine, strahovi, obveznosti, skrbi, grožnje, nesporazumi, krivice. Tedaj smo vezani v lastni svobodi, kot žrtev nekoga ali nečesa. Žrtve vojnih razmer, preganjanj in duševnih travm so ranjeni in s tem omejeni v svobodnem odločanju, vendar niso odvisniki o nečesa kar bi jih uničevalo.. To je stanje velikih težav. To je napad na svobodo in dostojanstvo človeka.

Znano je, da ljudje, ki prakticirajo sumljive magijske prakse, da postanejo odvisni od teh praks, da so s tem poškodovani v duhu in psihi, včasih celo v telesu. Siptomatično pri takih ljudeh je to, da se včasih nenevadno obnašajo, imajo nenavadna življenjska pravila, zmedene vizije, duševna trpljenja, strahove, tesnobe. Sami se od tega ne morejo in ne želijo osvoboditi. To je odvisnost v katero so sami svobodno vstopili.

V mnogih primerih ljudi veže in zasužnji prekletstvo. Prekletstvo je skrajno negativna sila duha, ki preko hudobnih želja ali izrečenih besed prenaša na tistega človeka proti kateremu je usmerjena. Iz lastnih in izkušenj drugih ljudi lahko trdim, da prekletstvo deluje kot nekakšen mraz, hlad. To zlo se reflektira kot zlomljenosti morala, duhovne in humane moči v dotičnemu človeku.

Ljudje zaradi tega zla ne zmorejo biti takšni kot bi želeli biti, dogaja se jim ravno nasprotno od tega kar si v resnici želijo. To je zlo, ki ga drugi človek prenese v življenje nekega človeka. Seveda pa to zlo ne more delovati v ljudeh, ki so močni v svoji karaktern strukturi duha. Takšno zlo ljudi naredi nemočne in v nekem smislu odvisne, čeprav to ni odvisnost v vsakdanjem smislu besede.

Kult osebnosti ali idolopoklanstvo je priklanjanje stvaritvi-človeku kot Stvarniku, torej nekemu idolu. Po padcu velikih ideoloških sistemov so te odvisnosti ostale zakopane v milijonih src ljudi in zaradi tega tudi še danes toliki milijoni ljudi trpijo.

Potem imamo tukaj praznoverje, ki je verovanje da ima neka magična gesta ali gesta nasplošno ali stvar moč, ki je v resnici nima. Tako se mnogi sodobni inteligentni ljudje vežejo , ko ponavljajo geste ali besede, se izogibajo določene hrane ali pijače itd...Mnogo je tu sumljivih duhovnih praks na katere moramo biti pazljivi, da nas ne zapeljejo. Opaziti je kar nekaj afriških, vzhodnih in staro poganskih religij, ki nas lahko še kako vežejo, če jih prakticiramo. Iz teh duhovnih vezanosti, oz. Odvisnosti se človek sam zelo težko osvobodi samo z razumom, prepričanjem ali opozorilom, kajti duhovne sile ga držijo v odvisnosti.

Obstoja tudi odvisnost o samomoru. Neverjetno nas preseneti kako nekateri ljudje, na prvi pogled popolnoma normalni in mirni, nenadoma nekoga ubijejo ali začnejo govoriti da se bodo ubili. V njihovem govori je opaziti da ni nič racionalnega, ampak samo iracionalno od katerega so odvisni. Tako jih sile onostranstva držijo v ujetništvu. Mnogi med njimi vam znajo povedati, da v skozi njih govori glas, ki jim diktira kaj morajo delati.

Sama psihološka pojasnitev v teh tem primeru ni dovolj, še posebaj ne, ko je potrebno te ljudi rešiti. Tu moramo poseči po duhovni pomoči. Kadar človek svobodno in zavestno vstopa v nevarne in njemu neznane praktike, je sam odgovoren in kriv za lastno odvisnost, nesreče, saj duhovno propada, vznemirja svojo okolico, trpi ter ne more iz tega ven v svobodo. Ko se takega človeka nagovarja, da mora biti od tega osvobojen, ne sprejme, tako da je s tem njegovo stanje brezupno kot pri zadrogiranih ali alkoholikih.

Nekaj podobno se dogaja tudi v nekaterih sektah. Zdrava religioznost je človekova temeljna nuja in svoboda, dočim je fanatična religioznost izguba svobode. Vera v Boga in zdrava religioznost nas osvobajajo, a fanatična sekta zasužnji. V veri se naslanjaš na najvišjo Inteligenco, v sekti na nekoga od ljudi, na nauk ali praktično metodo. Stvarnik je naša temeljna svoboda v nas samih, idol pa je naše suženjstvo.

Lahko smo sužnji stvari, imetja, denarja, moči, seksa, športa. Človek, ki je odvisen živi za materialno, je v sebi razdeljen, ošabnega obnašanja in tiran do svoje okolice. Tak človek je ujet v odvisnost in nikakor ne želi ven iz njega. Tako sam propada toda z njim trpijo vsi okoli njega.

Odvisni smo lahko tudi od dednih nagnjenj zaradi anomalij naših prednikov. Dedno prenešena dovzetnost je sila in bolezen, ki obremenjuje in veže svobodo potomcev, ki so bili prethodni prebivalci našega mikrokozmosa ("hiše") v katerem se trenutno nahajamo mi! Žalitev, ki jo je naš pokojnik nekomu storil za časa svojega življenja na zemlji prav tako obremenjuje našega duha, da bi lahko svobodno funkcionirali.

Za materialne stvari smo vezani v primeru, da so nam one pomembnejše od življenja samega. Stvari, predmeti so lahko nek spominek, hiša, stanovanje, jahta, avtomobil, dragoceni predmeti, mesto bivanja. Stvari izžarevajo magično moč. Če se v življenju popolnoma zanesemo na stvari namesto na najvišjo silo, tedaj postanemo odvisni, kar v nas samih to povzroča travme, utesnjenost in strahove da to ne izgubimo. Tako materilano postane idol na katerega vežemo svoje življenje. Nekoč mi je nekdo dejal: "Verjamem samo v tistega boga, ki v banki denar ima!" To pomeni, da svoje življenje navezujemo na nekaj kar je nižje od človeka. Tako preko stvari zle sile zasužnjijo človeka. Pravilno bi bilo:imej stvari, le da one nimajo tebe.

Če smo sužnji stvari nam le-te odvzamejo svobodo, nas ponižujejo in zapeljuje v mnoge nečednosti, ki jih bomo morali tako in tako odplačati. Rušijo nam našega duha, prinašajo psihične bolezni in so vzrok tudi somatskim. Onemogočijo nam da živimo odgovorno in svobodno. Postanejo naši gospodarji, ki nam vladajo in katerim mi kot sužnji služimo. To nas prazaprav razčloveči, nam ubijajo naši vest. Sigurnost in varnost življenja je lahko samo v moralnih vrednotah, kajti le-te nikoli ne propadejo. Ne moreš služiti bogastvu in Bogu, je dejal Jezus Kristus.

Ko enkrat stvari postanejo naši gospodarji, takrat se jih ne moremo kar tako osvoboditi, mnogim se dogaja, da imajo občutek kot da jih neka močnejša sila obladuje in veže nase. Zabave, igre na srečo, televizija, športne prireditve lahko ljudi močno vežejo na sebe.

Lahko smo odvisni od ljudi.

Pod pojmom "ljudje" tu mislim na otroke, ki se rojevajo na v ta svet, na ljudi, ki v svetu živijo in na ljudi, ki so odšli iz tega sveta v drugi svet. Ljudje smo medseboj povezani v mnogih odnosih. Otroci podedujejo kar so imeli ali bili njihovi starši, sorodstvo in prijatelji. Vsi mi , ki sedaj živimo na zemlji, smo dediči prednikov, ki so že odšli iz sveta kulture, imetja, jezika, mentalitete in načina življenja. Otroci nosijo dednosti svojih staršev, starši dednosti svojh prastaršev.

Starši so lahko dolžniki otrokom,v kolikor so jih v nečem oškodovali, a pokojni predniki lahko ostanejo dolžni živim na zemljiv primeru, da so jim pustili neko bolezen, onečaščeno ime, unićeno imetje in sramoto. Tako vsestranki odnosi med ljudmi lahko ogrozijo svobodo, ustvarjalnost in orginalnost oseb, v primeru da so ti odnosi prinašali strah, bolečino, tesnobo in krivičnost.

Mi ljudje smo socialna bitja in mi sebe realiziramo v odnosu z drugimi. Vsak človek potrebuje drugega človeka in on nas. Odvisnost od drugega človeka nastopi, ko človek želi "kupiti" naklonjenost drugega človeka, ko zaradi nekega interesa ali obzirnosti do drugega človeka izgubi svobodo. Stopnje odvisnosti so različne. Korenine vezanosti ali strahu pred nekom ali nečem so lahko tako globoki, da se jih včasih zelo težko odkrije, včasih so tako trvamatične, da se jih človek z nobeno nam znano metodo ne more osvoboditi. V takih primerih nam je potrebna molitev Gospodu Bogu, da takega človeka osvobodi.

Nemir v nas in neuslišane molitve so lahko znamenje, da nas Bog vodi na neko drugo pot in da želi da nekaj v nas samih odreši. Moja znanka mi je pripovedovala: " Po hudem prepiru z možem, mi je bilo zelo hudo. On je bil radvojen, jezen, nerazpoložen, grozil mi je z ločitvijo v kolikor bom še nadalje hodila na duhovno skupino v našem mestu. To mi je bilo zelo težko sprejeti, občutila sem, da se vse v meni upira. Nekega dne sem se odločila moliti, da se osvobodim vezanosti in da svobodo dam Bogu. Po nekaj dnevih intenzivne molitve in notranje stiske, je v mene vstopil mir. Tako sem spoznala da je edino v Bogu mir.

Moj odnos s možem se je hipoma spremenil. Najini odnosi so sedaj harmonični, mož je celo sprejel, da gre z menoj na duhovno skupino. Zgodilo se je. Sedaj je v najinem odnosu mnogo več svobode in ljubezni."

Ljudje so naša omejitev ali pa naša svoboda. Lahko nas omejijo kadar se vežejo na nas ali pa so naša svoboda kadar nas imajo radi in kadar imamo mi njih radi.

Imetje, materialne stvari imajo lahko na nas magično moč, da nas vežejo in imajo in da nas ne pustijo svobodne. Nikoli se ni dobro vezati za stvari. Nekoč sem se pogovarjal z mojo znanko, slikarko. V prijateljskem pogovoru se mi je potožila, da ji zadnje čase ne gre prodaja njenih slik, da ljudje nimajo denarja itd. To jo je zelo skrbelo in vznemirjalo, kajti od tega je živela. Povedala mi je, da zaradi te denarne stiske včasih celo noči ni mogla spati, a pri tem nikoli ni pomislila, da bi lahko računala na pomoč potom molitve v tem svojem poslu.

Tako je začela moliti in se priporočati Bogu, toda njeno zaupanje je bilo na začetku še tako majhno, da je še naprej trdovartno klicala prijatelje/prijateljice in znance ter jih spraševala, če poznajo nekoga, ki je zainteresiran za nakup njenih slik. Ni in ni šlo. Poklicala me je. Dobila sva se in pokazal sem ji v Sv. Pismo, ko Jezus govori: "Dajte in dalo se vam bo." Tako se odločila dajati drugim od tega kar je sam malo imela. Noro, mar ne?

V molitvi je tako pristopila čista pred Stvarnika. Enostavno je govorila, da se odreka in da predaja vse v njegove roke (duha) in verjame da on skrbi za njo. Od tistega trenutka je v njo vstopil mir, ki je siguren znak, da smo vspostavili komunikacijo z najvišjo Inteligenco znotraj nas samih. Skrbi so v trenutku izginile. Ona pravi da je od takrat pa nadalje prodala neverjetno veliko slik, da je nad tem povsem začudena.

Bog lahko človeka čudežno osvobodi in ga pripelje na svojo pot.
Moj prijatelj se je pred nekaj leti odločil, da odpre svojo firmo. Odprl jo je in se intenzivno usmerjal na tem, da realizira posle, ki bi njemu in njegovi družini prinesli rešitev vseh eksistenčnih problemov. V ta namen je kot mnogi drugi, vzel kredit v banki za razvoj svojega posla in takoj kupil nov drag poslovni avtomobil. Obiskal je vse prejšne poslovne partnerje iz časa socializma ter zažel pisati in pošiljati svoje ponudbe. Uspelo mu je v kratkem času izpeljati nekaj velikih poslov.

No, v nekem trenutku so se stvari začele obračati v nasprotno od željenega. Na avtomobil, ki ga je imel parkiranega pred hišo je padla velika količina snega in ga povsem uničila. Posli so se zmanjševali, nekateri so bili odpovedani za neke boljše čase, kajti odgovori so bili:" Trenutno ni dovolj denarja". V mislih je že premišljeval, da bi šel v neko službo ali drugo poslovno panogo. No, odgovori na njegove telefonske klice, je bil, da bo mogoče dobil, mogoče pa ne.

Medtem so obresti kredita rasle. Bankrot je bil pred vrati. Tudi žena, je definitivno obupala nad brezizhodno situacijo in že začela iskati službo. V nekem pogovoru, tako mi je sam povedal, mu je nek poduhvljen prijatelj predlagal molitev. Sam sem mu samo potrdil prijateljev predlog. Nisva se videla nekaj mesecev. Nekega dne me pokliče in povabi na kavo v bližnji lokal, kjer mi je povedal razvoj dogodkov in je dejal: " Po pogovu z mojim prijateljem in s teboj, sem se odločil, da začnem zgodaj zjutraj vstajati in moliti. Najprej sem to storil z namenom, da me Bog reši iz te katastrofe, ki je bila neizbežna.

Nekaj dni se ni zgodilo nič posebnega, lahko bi dejal da so bile zunanje situacije še hujše in slabše! Bil sem zelo nepotrpežljiv v tej molitveni atmosferi in sem začel spraševati zakaj se vse to meni dogaja in zakaj prav meni? Kdaj bo prišla rešitev? Nekega jutra skozi moje možgane kot blisk pride misel in spoznanje: Ali bi jaz res lahko tako goreče in strastno molil, da se mi vse to ni zgodilo? Opazil sem, da to ne sprašujem jaz sam sebe, ampak me to sprašuje Bog. Uh, prišlo mi je, da bi kar skočil od veselja!

To je bil trenutek, ko sem se za vse začel zahvaljevati za vse kar je bilo in kar ima da pride. V sebi sem občutil veliko svobodo. Potem pa se je začelo dogajati, kot da bi nekaj v meni in izven mene začelo odpadati: posli so kar nenadoma začeli prihajati kot sami od sebe, denar za nov avtomobil in odplačevanje kredita je prihajal na zelo čuden način. In pravi takole:"Kako sem v resnici bil neizkušen v veri!. Preizkušnje so čudovite!"

Miran Zupančič