Slišim praviti, jo bolje odnesejo tihi, ubogljivi, marljivi, pridni, poslušni … Tisti, ki delujejo v smislu: »Bom že opravil, tj. operativno izvedel načrt, ki si ga bo izmislil nekdo drug. Ne premorem toliko ustvarjalnosti, osupljivih idej, znanja, volje, vizije in navsezadnje in predvsem zaupanja vase ter v to, da se bo vse dobro izteklo, da bi se česarkoli lotil sam ali vsaj na svoj način. Kritično mišljenje mi je tuje, raje imam, da se o stvareh izrečejo drugi.«

Nemara je takšna »pasivna« osebnostna naravnanost res rezultat naše nacionalne zavesti, ki ji je - ne glede na precejšnjo prepletenost Slovenije z gradivi, seminarji, tečaji, delavnicami, terapevti, svetovalci … in podobnimi načini ter sredstvi osebnostnega zorenja in pripadanja sebi - še vedno bližje in najbolj domača vloga »discipliniranega uradnika« (hvala g. Mazzini za tole skovanko).

Če je kdo poizkusil biti samo-svoj, je kar hitro ugotovil, da se to ne obnese. Spoznal je, da se nasprotna stran, kadar je pač osvetljena še kakšna možnost, na katero sama (še) ni pomislila, počuti ogrožena in je zato namesto partnerskega sodelovanja takoj pripravljena preiti v nekakšno defenzivno razmerje, polno čeri, polen, zatikanj, podtikanj, omalovaževanj itd. Vedno, iz lastnih izkušenj, seveda ni tako in taka kooperativna sodelovanja so mi ljuba.

Kakorkoli že, če se počutimo nesproščene, da izražamo svoja mnenja in občutja ter prizadete, če kdo misli ali/in čuti drugače od nas, delujemo samo-omejujoče, ne-razvijajoče; še vedno vedrimo v dobi otroštva, neodraslosti, pasivnosti. V takšnem primeru je očitno, da še nismo sprijaznjeni s tem, kaj in kako smo ter s tem, da so drugi lahko in praviloma (tudi) so drugače in drugačni. Ja, še vedno nam je lepše živeti v črno-belem svetu, kot biti z dneva v dan presenečeni (mnogokrat boleče presenečeni) nad raznolikostjo barv in njihovih odtenkov.

Naša aktivna naravnanost, naša sposobnost dojemanja odtenkov se izraža tudi v dejstvu zmožnosti postavljanja mej, navsezadnje lahko to pomeni tudi sposobnost postaviti se zase; tega, da tu in tam izrečemo jedrnati ne. Spomnim se dogodka, ko sem na eni izmed državnih institucij čakala na posvet. Tik preden sem bila na vrsti, pridirja neka ženska in brez da bi kogarkoli pogledala (pozdrava tako ali tako nisem pričakovala), tudi potrkala ni, plane v sobo uradnika. Ker je ta ravno imel stranko, ji vljudno reče, naj počaka - mene in ostalih kot da ni. Potem, ker ji dam jasno vedeti (po »poštenem« vrstnem redu sem bila na vrsti takoj za stranko, ki je bila notri), da ne mislim do svetega nikoli čakati na uradnikov sprejem; ker imam na tem svetu vendarle za početi še kaj pametnejšega, me vpraša, če jo kljub temu lahko »spustim«, da ima tako ali tako za vzeti samo en formular, kar pa bo trajalo takoj oz. kvečjemu minuto. Jasno, sem nasedla. Minuta se je raztegnila na 60 minut, vmes sta z uradnikom 3-krat, ne da bi mi namenila pogled, šla ven, pa spet nazaj notri itd. Ker sem v teh 60 minutah imela čas razmišljati o svoji »dobroti«, tolerančni prag pa je dal vedeti, da se bo vsak hip sesul, sem se odločila, da v zgodbi nastopam še naprej. Tako sem se postavila pred vrata pisarne in ji, ob zadnjem izhodu iz nje mirno rekla, da bi se mi lahko vsaj zahvalila, ker je se je njena minuta raztegnila na 60 minut, in jaz sem vse to potrpežljivo prenašala, četudi je prav tako kot njen, dragocen tudi moj čas. Ona pa nič, ni vedela, da traja tako dolgo; zanimivo, ko me je prosila za uslugo, je rekla, da bo takoj, kvečjemu minuto … In tebi nič meni nič odvihrala po stopnicah navzdol.

Zgodbica je sicer nedolžna, ampak občutek imam, da se dogaja na marsikaterem teritoriju naših življenj. Nauk zgodbe je ta, da mora človek včasih znati presoditi, kdo je in kdo ni vreden usluge, sodelovanja, kdo namesto ponujenega prsta vzame kar celo roko in kje je še meja med dobrim delom, uslugo in naivnostjo oz. izigranostjo. Če se vrnem na temo; pozorni moramo biti, kdo našo aktivnost izkorišča v namen prekrivanja svoje pasivnosti. Zato menim je prav, da se znamo tu in tam postaviti zase, povedati ljudem, da teptajo naše spoštovanje ter naše zaupanje. Tudi to namreč kaže naše vrednotenje sebe. Sicer pa – v primeru omenjene zgodbice bi, meni osebno, zadostovalo zgolj njeno opravičilo, da se je v času pač zmotila, da ji je žal in da se mi zahvaljuje za odstopljeno prednost. Preprosto ne.

Torej; tihi, ubogljivi, marljivi, pridni, poslušni … nikakor ne, še posebej pa, ko gre tak način ravnanja/delovanja v našo škodo. Ne, ne in ne! Zdrava mera egoizma nam, čeprav nismo največji inovatorji, aktivisti, revolucionarji, pobudniki, organizatorji, možje in žene prvih vrst … nikakor ne sme biti tuja!