9. marca 1932 se je na Črešnjevcu rodil oče slovenske države Jože Pučnik. Kaj potrebuje človek, da lahko spreminja svet?

- Potrebuje veliko poguma, kajti vsak sistem se spremembam upira do zadnjega in z vsemi sredstvi.

- Biti mora človek dejanj, saj je samo z dejanji mogoče nekaj spremeniti.

- Ne sme biti zamerljiv in maščevalen, kajti, kot je nekoč sam izjavil, je »takrat konec z objektivnim presojanjem. Ostane le slepa, uničevalna strast«.

In vse to je Jože Pučnik imel. Imel je neverjeten pogum. Ničesar se ni bal. Čeprav je veliko pisal, se nikoli ni zadovoljil le z besedami. Vedno so jim sledila konkretna dejanja. In, čeprav je že od rane mladosti doživljal krivice in preganjanje, se ni nikoli nikomur maščeval za to.

Že v gimnaziji je za glasilo Iskanja zapisal naslednje besede: »Samodržec se trudi, da bi uničil tesne vezi med ljudmi, določil posameznike in tako dokončno pokoril množico. Prepovedana je odkrita beseda.« To je bil povod za začetek preganjanja, ki ga je nato doživljal vsa leta življenja v Sloveniji.

Zaradi teh besed so ga nameravali izključiti iz šole, a jih je prehitel in se sam izpisal. S tem si je zagotovil privatno opravljanje izpitov, ki jih je tudi uspešno opravil. Pri 19 letih je dobil enoletno prepoved opravljanja mature. Po opravljeni maturi pa je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in filozofijo in iz tega tudi diplomiral.

Leta 1958 je napisal znameniti članek Naša stvarnost in naše iluzije, kjer je prikazal razliko med komunistično teorijo in prakso. Ta članek mu je prinesel zapor. Obtožen je bil najprej sovražne propagande, potem pa še združevanja zoper ljudstvo in državo. Dosodili so mu 9 let strogega zapora, ki so ga kasneje skrajšali na 7 let. Izpustili so ga leto in 3 mesece pred iztekom kazni.

Čeprav je vedel, da ga bodo ponovno zaprli, je leta 1964 za revijo Perspektive napisal članek z naslovom Problemi našega kmetijstva. V njem je kritično obračunal s tedanjo kmetijsko politiko, za katero je menil, da je neučinkovita, svoje ugotovitve pa podkrepil tudi z javno dostopnimi uradnimi statistikami. Aretirali so ga maja 1964 in ga obsodili na 2 leti zapora.

Preiskovalni sodnik ga je takrat imenoval nesramni lažnivec. Pučnik je o tem povedal naslednje: »Na vprašanje, katera moja trditev je laž, mi je odgovoril, da so moji podatki pač resnični, da pa je ta resnica razdiralna in zato laž.« V zaporih je doživljal tako fizično kot psihično mučenje. 4 leta je preživel v samici, kjer ni smel ne brati ne pisati. V temni kleti je po več dni stal v ledeno mrzli vodi. Prav tako mu niso dovolili oditi na lastno poroko, zato ga je na njej zastopal brat Ivan Pučnik.

»V drugo je prišel iz zapora aprila 1966, ko je bil star 34 let. Upravnik zapora Jože Tomažin je v poročilu zapisal, da o kakšni politični prevzgoji v tem primeru ni govora.« Ker so mu rekli, da zanj dela v Sloveniji ne bo, se je odpravil v Nemčijo. »Odšel je brez poslavljanja, s 50 markami v žepu in slabim znanjem nemščine.« Začel je kot pomožni delavec. V času, ko so ga aretirali, so mu zaplenili tudi diplomo. Ko je po prestani kazni prišel ponjo, so rekli, da se je izgubila.

Ker se je v Nemčiji hotel vpisati na podiplomski študij, je ljubljansko Univerzo prosil, naj mu pošljejo kopijo diplome, vendar pa je ta ignorirala njegovo prošnjo. Zato se je v Nemčiji ponovno vpisal na fakulteto, kjer je študiral filozofijo in sociologijo. Kopijo diplome pa je prejel šele takrat, ko je že doktoriral. Od oktobra 1967 je delal kot višji akademski svetnik pri predmetu Splošne sociologije in teorije znanosti na univerzi v Lüneburgu. To delo je opravljal do konca leta 1989, ko se je na lastno željo upokojil, da se je lahko politično angažiral v Sloveniji.

Leta 1969, ko je bil star 36 let, se je žena s sinom Gorazdom vrnila v Ricmanje pri Trstu. Kasneje je spoznal Christel Kunath in si z njo ustvaril novo družino. Posvojil je njenega sina Marcusa, rodila pa se jima je še hči Katharina.

Leta 1988 je okreval po težki operaciji srca. In čeprav so mu zdravniki odsvetovali vsakršen napor, se je v Sloveniji ponovno angažiral. Njegova druga žena Christel je čez leta povedala: »V Nemčiji smo dobro živeli. Imeli smo lepo hišo, ki smo jo odplačali. Toda on je takoj, ko se je ponudila prva priložnost za to, odšel v Slovenijo, čeprav je vedel, da bo imel veliko težav. Tu je pustil vse, vzel kovček, in odšel.«

Postal je predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), kar je zahtevalo veliko dela in naporov. Leta 1990 je dvakrat prepotoval Slovenijo in nagovarjal državljane k čim večji udeležbi (v času volilne kampanje za predsednika republike in pred plebiscitom o samostojnosti 23. decembra). Da je to zelo naporno, so izjavili celo nekateri zdravi politiki, ki so se lotili takšne kampanje.

Poleg telesnih naporov pa je doživljal tudi številne druge pritiske tako s strani svojih poslancev kot s strani opozicije. Doživljal je pristransko obravnavanje medijev, poleg tega, da so ga razglašali za revanšista, čeprav nikoli ni kazal nikakršne težnje po maščevalnosti. Na soočenjih za predsednika republike so ga spraševali, zakaj je zapustil Slovenijo, čeprav so vedeli, da je bil v to prisiljen.

A je vse to zdržal, ker ni mislil nase. Šlo mu je za Slovenijo. Zato je s svojo predano ekipo ljudi, ki so »svoje glave velikokrat nosili v torbi«, kot se je izrazil Pučnik, kar pomeni, da so bili v življenjski nevarnosti, uspel Slovencem uresničiti tisočletne sanje, življenje v samostojni Sloveniji.

Osamosvojitev Slovenije ni padla z neba, kot nekateri danes mislijo. Po besedah Jožeta Pučnika so takrat »mnogi izrecno in dejansko aktivno nasprotovali prizadevanjem Demosa za samostojno Slovenijo.«

Mnogo težav pa je doživel tudi po osamosvojitvi. Ena od teh je bila neenotnost poslancev Demosa in njegov razpad. Bila pa so tudi nekatera razočaranja. Verjel je, da bo osamosvojitev prinesla hitre družbene spremembe, kar pa se ni zgodilo. »Prav tako je verjel, da se bodo tudi tisti, ki so prej mislil in ravnali drugače, spremenili.

Da jih bo ta nov čas na lep način predelal.« Pa se tudi to ni zgodilo. V zvezi s tem je nekoč izjavil: »Jaz sem do trenutka, ko sem se srečal s kruto stvarnostjo pri delu komisije za preiskovanje povojnih pobojev, verjel, da smo kljub porazu na volitvah vendarle stopili v nov čas. Od takrat naprej ne verjamem v to. Dobili smo nov okvir, vsebina pa bo nova postajala zelo počasi. In bo treba še veliko delati na tem.«

Zato v politiki ni več aktivno sodeloval, je pa po svojih močeh še vedno pomagal, vendar pa je »njegova prezgodnja smrt prekinila te njegove napore«. Umrl je pred 16 leti, 11. Januarja 2003.

»Deset let po njegovi smrti si je Barbara Brezigar (kandidatka za predsednico republike leta 2002) zastavila vprašanje, ali je v Sloveniji sploh dobrodošel politik Pučnikovega kova. Menila je, da smo v Sloveniji imeli svojega Havla, a tega nismo znali izkoristiti ter smo to priložnost za vedno zamudili. 'Zdaj ostaja vprašanje', je dodala, 'ali bodo v družbi kdaj vzpostavljeni pogoji za novega Pučnika. Samo z ljudmi njegovega kova bomo ustvarili družbo, ki bo uspešna'.«

Videoposnetek se nahaja na naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=J4BHMb8f6SI&t=24s

Viri:
- Predstavitev knjige Pučnik avtorice Rosvite Pesek leta 2013
- Knjiga Rosvite Pesek - Pučnik
- Spletni Dnevnik - 12.11.2005, Temelji samostojnosti postavljeni v Poljčah pred 15 leti