Alternative obstajajo! Neoliberalna logika razlage in možnih rešitev, ki nam jih ponujajo temeljijo vsa na zategovanju pasu in obremenjevanju najnižjih slojev. Rešitve je potrebno iskati drugje in predvsem na drugačen način; možne alternative so tako rekoč na dlani. Seveda pa je potrebno imeti odločnost in pogum, da jih izberemo ter uresničujemo.
V SEM-Si predlagamo reformo bančnega in finančnega sistema. »Banke so danes glavni ustvarjalec denarja. Kar 97 % denarja vstopa v ekonomski sistem družbe v obliki kreditov, le 3 % ga je v gotovinski obliki. Ker kredite ustvarjajo banke, imajo osrednjo vlogo v finančnem sistemu. In večina svetovnih bank je danes v zasebnih rokah.«[1]Danes vlade pridejo do denarja tako, da najemajo nova posojila in v zameno izdajajo obveznice na finančnih trgih.
Zbrani davki ne zadoščajo za vse potrebe države, saj gredo le-ti za odplačilo glavnice in obresti, za kredite in obveznice. Izdaja novega denarja pa je v rokah zasebnih bank. Večina ga je v obtoku v obliki kreditov. Tako nastaja peklenski začaran krog, da so države pravzaprav talci zasebnih bank. In naši politiki so marionete v rokah te perfidne logike in struktur. Omeniti velja še bonitetne agencije, ki nam določajo bonitetno oceno, kar pomeni, da nam ocenijo vrednost tveganja za ceno kreditov.
Prav te agencije so povzročiteljice svetovne finančne krize, saj so dovoljevale špekulacije, ki so se izkazale kot navadne prevare in kraje. »Dokler bo ta sistem skoraj povsem v rokah zasebnih bank, bonitetnih hiš, hedge skladov, ki delujejo po lastnih pravilih in za lastni interes, bomo vsi skupaj tonili samo še globlje v brezno krize.«[2] Ko nam to enkrat postane jasno razumemo, da moramo izstopiti iz tega kroga in začeti znova postavljati drugačen sistem.
Alternativa: javne banke
Država lahko prevzame nadzor nad bančnim sistemom z uvedbo (pravih) javnih bank. Javna banka prav tako izdaja kredite državljanom, gospodarstvu in lokalnim skupnostim, vendar po bistveno nižjih obrestnih merah, saj javna ustanova ne deluje po principu dobička, temveč deluje v interesu javnosti - podpira ekonomski sistem družbe.
A tudi dobiček, ki ga javna banka vendarle ustvari, gre edinemu lastniku - ljudstvu oziroma v državni proračun, odkoder se usmerja za skupne potrebe države (za izobraževanje, zdravstvo, investicije v razvoj ali infrastrukturo itd.), s tem pa se zmanjša tudi potreba države po visokih davkih.
Banka opravlja tudi varčevalno funkcijo, vendar z zbranimi depoziti ne špekulira na finančnih trgih in jih ne namenja za tvegane, temveč z njimi skrbno ravna. Javna banka z ugodnimi krediti pomaga malim podjetjem, kmetom, študentom in drugemu prebivalstvu, ki dejansko predstavljajo hrbtenico ekonomskega sistema družbe.[3]
Alternativa: ekonomija medsebojne delitve Zato predlagamo ekonomijo delitve[4], ki v širšem smislu pomeni drugačen družbeno-ekonomskem princip; medsebojne delitve. Medsebojna delitev je vrsta idej, vrednot, družbeno-ekonomskih odnosov, na konkretni ravni pa organizacijskih oblik ter institucij, ki omogočajo, da se dobrine (materialne in nematerialne) pravično porazdelijo med vse prebivalce.
V današnji izrazito individualistični ekonomiji sta glavni značilnosti sebičnost in tekmovalnost – konkurenčnost. Pomembno je imeti čim več zase, med tem, ko je skupno dobro drugotnega pomena. Za današnjo ekonomijo je značilno tekmovanje (konkurenčnost), z novimi pristopi pa v ospredje »stopa« sodelovanje. Delitev dobrin brez sodelovanja sploh ni mogoča. Dobrine tako niso več predmet razdvajanja, rivalstva, tekmovanja, konflikta, temveč lahko predstavljajo vez med ljudmi (poleg tega, da zadovoljujejo njihove potrebe).
Alternativa: DOD -Državljanski osebni dohodek
V stranki SEM-Si predlagamo uvedbo UTD[5] v obliki DOD – Državljanski Osebni Dohodek.
DOD zajema temeljno človekovo pravico do prehrane, oblačila, obutve, osebne higiene in pravico do bivanja v celotnih neto stroških, mobilnosti, informiranosti in s tem se vzpostavi zaupanje v socialno politiko in sistem. DOD ponuja državljanom nujno svobodo in neodvisnost za zadovoljevanje vsaj minimalnih elementarnih potreb preživetja.
Hkrati pa ponuja državi odlično orodje upravljanja z resursi, uravnavanja potrošnje in celo neke vrste vzporedno nemonetarno valuto s katero država ne uravnava le socialne politike, ampak tudi demografsko, zaposlovalno, podjetniško in strukturno politiko.
Sama višina finančnih sredstev, ki bi jih potrebovali za izvedbo koncepta, pa bi bila odvisna od tega, kaj bi želeli z izplačili takšnega dohodka doseči (ali zgolj zagotoviti finančno varnost ljudem, ki trenutno ne morejo uveljavljati pravic iz obstoječega sistema socialnega varstva, ali pa izboljšati socialni položaj večjega števila ljudi) in do katere mere bi bili pripravljeni spremeniti obstoječi sistem socialnega varstva v Sloveniji (ali zgolj prilagoditi obstoječi sistem in prerazporediti način izplačevanja obstoječih socialnih transferjev ali izvesti korenite spremembe sistema).
Model DOD predvideva, da se za vsakega državljana ob rojstvu odpre poseben DOD račun. Izda se tudi DOD 'plačilna kartica' s pomočjo katere lahko država vedno skrbi in uravnava ter usmerja izdatke posameznika z računa DOD.
Imamo izkušnje z različnimi plačilnimi karticami, karticami ugodnosti in študentskimi boni, tako 'potrošniški naboj' usmerimo v produktivno smer vzpodbujanja domače proizvodnje, zagotavljanja eksistenčne oskrbe z živili (Slovenska košarica), vseživljenjsko izobraževanje posameznika, politiko aktivnega zaposlovanja, samozaposlovanja in organiziranega prostovoljstva, aktivnega oddiha, ...
Državljanski Osebni Dohodek se mora zagnati in ‘vrteti’ v negotovinski obliki, da ne pride do potrebe po dodatnem izdajanju gotovine. Mora biti vezan na poseben Državljanski račun in plačilno kartico kjer lahko 'država', ali zavod, ki izvaja ter nadzira sistem, uravnava ter usmerja potrošnjo DOD sredstev z računa. To je tudi način, kako morda celo pridobimo podporo EU regulative in skladov.
Najlažje si lahko razlagamo vizijo DOD po tej zamisli kot že viden sistem kartice ugodnosti, ‘kloniran’ s projektom študentskih bonov, ko se morajo ponudniki kvalificirati za ‘prodajo’ storitev in blaga in klasično bančno plačilno (ne kreditno) kartico. Ravno tako je pri sistemu DOD bistveno kaj se ne sme in čemur ni namenjeno, kot drugi del, kaj vse se lahko z DOD računa plačuje.
Alternativa: trajnostni razvoj Projekcija trajnostnega razvoja ima za cilj vzpostavitev razmer, v katerih bodo ljudje deležni primernega dohodka, zdrave hrane, dobrih zdravstvenih storitev, varnejšega življenja ter zaščite pred kriminalom in psihičnim nasiljem, dovolj časa za počitek ter svobode političnega in kulturnega delovanja z zadovoljeno aktivno udeležbo pri odločitvah o okolju v katerem živimo.[6]
To zajema:
obnovitev lokalnega trga, obnovitev lokalne kmetijske pridelave in samooskrbe;
ozaveščanje, osveščenost in informiranje javnosti o ekoloških temah; o vprašanjih povezanih s prehrano, pitno vodo, onesnaženjem, zdravilih in pesticidih...
Vse predlagano pomeni, da je nastopila možnost, da povečamo svojo neodvisnost. V prehrani gre za povečanje neodvisnosti od uvoza hrane, v primeru energije za manjšo odvisnost od velikih energetskih mastodontov, v odnosu do človeških virov pa za večjo samostojnost ljudi in zmanjšanje njihove odvisnosti od delodajalcev in države.
Neoliberalna logika razlage in možnih rešitev, ki nam jih ponujajo temeljijo vsa na zategovanju pasu in obremenjevanju najnižjih slojev. Rešitve je potrebno iskati drugje in predvsem na drugačen način; možne alternative so tako rekoč na dlani. Seveda pa je potrebno imeti odločnost in pogum, da jih izberemo ter uresničujemo.
