Od prijatelja sem dobila zelo zanimiv komentar na prejšnji članek o lokalni potrošnji, v katerem se je dotaknil pomembne dileme: nevarnosti, da nas potegne v ksenofobijo. Zadnja stvar, ki bi jo želela je, spodbujati nestrpnost ali sovraštvo do 'tujega'.

Zato poglejmo na denar malo širše. V davni preteklosti smo si ljudje 'izmislili' denar, da nam je olajšal življenje. Menjava tega kar imam za tisto kar potrebujem je postala lažja, saj ni bilo treba iskati druge osebe ki je potrebovala točno to, kar ponujam ter imela tisto, kar želim jaz. Denar, v raznoraznih oblikah, od zlata do školjk ali ogromnih kamnov, je funkcioniral kot sredstvo menjave.

Dandanes smo skoraj že pozabili, da bi naj denar služil nam in pogosto mi služimo denarju. Namesto sredstvo, ki bi nam naj olajšalo življenje, je postal cilj. Kaj vse počnemo, da bi prišli do denarja – in pri tem skoraj pozabimo, zakaj denar pravzaprav sploh potrebujemo. Cilj nam je postal kopičenje denarja (ali drugih dobrin), zagotavljanje varnosti.

Skoraj vsi smo do neke mere sužnji tega sistema. Dan za dnem sklepamo kompromise sami s sabo zaradi denarja. Pogosto se to, v kar globoko v svoji duši verjamemo, ne odraža v našem življenju, še posebej ne v zvezi z denarjem. Naše izbire so pogojene z zneskom denarja, ki je 'zapisan' na vsaki možnosti.

Večinoma se tega mehanizma, ki nas pogojuje, niti ne zavedamo ali pa se z 'denarnimi zadevami' sploh nočemo kaj preveč ukvarjati. Naše zavedanje gre samo tako daleč, da godrnjamo ali odkrito kritiziramo sistem, grabežljive kapitaliste … ter se počutimo žrtve in ogoljufane.

Ko pridemo do tega spoznanja pa življenje postane malo težje. Vsi, ki smo se podali na pot zavedanja, vemo, da pride trenutek, ko moramo začeti prevzemati odgovornost ter svoja lastna dejanja uskladiti s tem, v kar verjamemo. In menim, da je to še posebej pomembno kar se tiče denarja.

Če sem mnenja, da narave ne bi smeli dodatno zastrupljati, bi se to moralo začeti odražati tudi v mojem življenju: s tem da se zavedam, koliko uporabljam avtomobil ter ali je to zmeraj potrebno. Da pogledam, koliko kemikalij dnevno uporabljam v svojem gospodinjstvu – ter po možnosti pričnem uporabljati ekološka čistila; tudi če so dražja od običajnih. Da na svojem vrtu preneham uporabljati umetna gnojila oziroma da se raje kot v Interspar odpravim na tržnico in kupim ekološko pridelano zelenjavo (ki je konec koncev tudi bolj kvalitetna in hranjiva).

Če se ne strinjam s tem, kako industrija ravna z živalmi, preneham kupovati na ta način pridelane izdelke. Še danes se spomnim dneva, ko sem 'od znotraj' videla farmo kokoši, kjer dobesedno 'pridelujejo' jajca: živali so bile natlačene v majhnih kletkah, cele dneve v umetni svetlobi in hranjene z umetnimi krmili. S tistim dnem sem prenehala kupovati jajca v trgovinah – še do današnjega dne pa mi ni jasno, kako lastniki farm lahko tako ravnajo z živalmi.

Če obsojam multinacionalke, ki v Aziji izkoriščajo poceni delovno silo ter celo otroke, ki po cele dneve delajo za minimalno plačilo – potem bi se morala potruditi in prevzeti odgovornost za to, da tega sistema ne podpiram s tem, da kupujem take izdelke. Ne vem koliko je v Sloveniji to mogoče – tukaj v Angliji je vedno bolj močno gibanje za pošteno trgovino (fair trade), ki zagotavlja, da so delavci v državah tretjega sveta pošteno plačani za svoje delo, ter da dela ne opravljajo otroci.

Kar želim povedati, je: dajmo malo pomisliti, v kaj verjamemo, ter to pokažimo tudi s tem, kje teče naš denar. Odtegnimo ga stvarem, ki uničujejo ter ga usmerimo tja, kjer bo spodbujal življenje, kvaliteto, zdravje, lepoto.

O denarju 1