Kaj lahko pomaga do tega?

Beseda bo tekla o tem, da se ne obremenjujemo z izpolnitvijo naših ego želja, konceptov, načrtov, da nismo pogojeni z našimi predstavami, pričakovanji, a smo vseeno polno aktivni, dejavni, ljubeči, zadovoljni, mirni in odgovorni v tem in do tega kar nam prinaša življenje.

Gre za osvobojeno, nepogojeno stanje zavesti, ki zdravi dušo in telo ter pomaga k boljši, popolnejši uporabi naših življenskih danosti in manj stresni uskladitvi z realnostjo življenja. Zavedanje, da smo del žive neskončne inteligentne celote, ki je večna in popolna lahko pripomore do ponižnosti pred Bogom, kakor bom v nadaljevanju naslavljal to breznejno enost vsega kar je.

Obstajajo medikamentni, tehnični in meditativni načini za razvezanost misli, a najpomembnejši način je ponižnost pred Bogom, ko nosimo svoj križ. Taka drža nam pomaga sprejeti in prenašati kar je neizbežno. Predvsem pa nam pomaga sprejeti okoliščine neuspeha, poraza, izgube kadar naša ego pričakovanja in želje niso izpolnjeni. Ponižnost pomeni skromnost pričakovanj in zavedanje, da določenih stvari ne moremo dobiti, doseči, spremeniti, ker tako izhaja iz višjih planov. Pomeni tudi, da sprejmemo svoj križ, svoje omejitve in Voljo Boga. Vsak ima svoj križ, ki ga ne more drug nositi namesto nas. Ponižnost nas vodi, da vestno in vdano opravljamo svoje dolžnosti, tudi kadar nas ne veselijo in kadar ne vidimo cilja ter smisla, so pa del križa na naših plečih, ki ga tudi ne razumemo. Kadar se zavestno sprijaznimo in ponižno priznamo svojo nemoč, trpljenje, poraz, ter globoko v sebi sprejmemo tisto kar se nam dogaja, ali nam je namenjeno se lahko zgodi tudi mistični preobrat, čudež. Zanesljivo pa to prinaša duševno odrešitev, več miru in ljubezni v naših srcih, zmanjšajo se strah, stres, potrtost, nestrrpnost, grobi medsebojni odnosi, obtoževanje sebe in drugih.

Ampak do tu še zdaleč ni povedano vse o nenavezanosti. Večina to napačno razume, kot umik, resignacijo, obup, neaktivnost, kar je popolnoma napačno. Pri celi zgodbi je ključno spoštovanje in zaupanje v popolnost Boga in njegovih načrtov, ter naša podreditev poti, ki nam je ponujena. Kajti potem lahko spoštujemo celoto Življenja ter brezpogojno ljubeče sprejemamo sebe in druge ne oziraje na naše in tuje (ne)popolnosti. Zavedati se moramo da so vsa bitja v Bogu in Bog je v vseh bitjih in z našim nižjim jaz komunicira preko naših višjih jazov. Odpuščajmo sebi in drugim in se izogibajmo nestrpnosti, ker ta vodi v brezup. Sprejmimimo svojo in tuje poti, ter jih prehodimo dostojanstveno in v miru ter prisotnostjo »tu in zdaj« vsak trenutek kolikor se da. Ne povečujmo po nepotrebnem s svojim ravnanjem svojih in tujih bremen. A bodimo tudi odgovorni ter ne ubirajmo napačnih bližnjic. Te lahko peljejo v puščavo, močvaro, ali pekel. Tudi trpljenje moramo znati sprejemati, saj smo si ga sami zaslužili in to je včasih način, da se obrusi in zmehča trdovratno zakrknjen ego. Delajmo in molimo. To pomeni, da dobro opravimo vsa nam naložena dela, poti, kadar je možno tudi pomagajmo drugim, ne glede če ni videti, da bodo doseženi cilji in nameni, ki si jih je izmislil naš mali ego. Torej dobro igrajmo svojo življensko vlogo ne glede na to kakšna je in kam vodi pot. Morda želje niso usklajene z realnostjo in skritimi načrti, a tega ne moremo vedeti v naprej. Ne obremenjujmo se zato z realizacijo, cilji. Poskušajmo samo sproščeno, neobremenjeno, nepogojeno, lahkotno in vedro hoditi po poti zavedanja ter dobro opravljenega dela. Rezultati, ki so možni bodo prišli sami, a vendar niso pomembni in ne smejo biti pomembni za to, da dobro delamo in ustvarjamo, živimo vsak trenutek tu in sedaj. To je prava nenavezanost, nepogojenost, razvezanost. To osvobaja našo kreativnost, storilnost in odpravlja miselne in čustvene blokade, ovire, ki nas onemogočajo polno živeti po naših danostih od Boga.

Spoštujmo vsako življenje in ga podpirajmo v času njegovega trajanja, če je to v naši moči in namenu. Ne iščimo (ne)zadovoljstva v izpolnjevanju načrtov in želja. In ne dovolimo, da nam to vzame voljo do življenja v okvirih danosti. Živimo sedanjost in bodimo zadovoljni ter srečni z drobnimi radostmi, ki jih prinaša vsakodnevno življenje. Razvezano zavestno stanje izraža afirmacija »JAZ SEM«. Torej imamo stanje absolutnega obstajanja, »OBSTAJAM« onkraj kakršnihkoli možnih pogojenosti. To je nagrada in odrešitev trpečemu malemu egu za njegovo ponižnost in hvaležnost obenem. K temu vodi tudi naša prestavitev iz vloge trpnega udeleženca – malega ega v vlogo tihega, mirnega in nepristranskega opazovalca - višjega jaza. Prvi ima omejeno samozavedanje, oziroma je brez, kot stroj, avtomat. Drugi predstavlja kreativnost in osvobojenost zavestnega opazovalca in to tudi v skladu z nauki kvantne fizike. Oboje smo mi, a v različnih stanjih zavesti.

Ponekod zasledimo, da je namen naše poti pot sama, možno pa je govoriti tudi o služenju Bogu, oziroma njegovemu udejanjanju in njegovi manifestaciji preko nas. Koncept ponižnosti je močno čislan v večini ezoteričnih sistemov, razlike so v interpretaciji te ponižnosti. Castaneda naprimer v svojih knjigah omenja ponižnost brezgrajnega bojevnika. Ta naj bi bila v tem, da brezhibni bojevnik sprejema svojo situacijo, kakršnakoli že je. To je dokaj blizu tukajšnji zamisli ponižnosti pred Bogom z razliko, da Bog ni omenjan, pač pa so tam uporabljeni pojmi Nagual in drugi okoljsko specifični izrazi. Včasih lahko spontano izkusimo odrešitev, ki jo prinaša skrušena ponižnost potem, ko se ego preneha boriti z usodo in v dani situaciji prizna svojo nemoč, ter poraz. Preobrat je v kvantnem preskoku zavesti, ki lahko prinese še kaj več. Lahko spremeni poraz v zmago, če ne drugače skozi našo spremenjeno percepcijo. Brez preskoka zavesti se mali ego istoveti z vlogo in njeno usodo ter sledi propadu vloge. Situacijo slikovito interpretira Crowleyeva Tarot karta STOLP. O tej in drugih stezah na Drevesu življenja je vsekakor vredno meditirati vsakemu pravemu iskalcu na poti.

Yoda, 17.04.2015