Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si

Ko gre za obstoj, ima narava preprost kriterij. Darwin pri tem nima prav – ne zmaga najmočnejši. Zmaga najbolj preudaren in prilagodljiv, tisti, ki za preživetje potrebuje najmanj. V nasprotju s sodobnim človekom, ki naivno verjame, da bo cenena hrana vedno na voljo in da bo vselej nekdo drug zadolžen za zadovoljevanje naših potreb, imajo rastline veliko bolj moder odnos do življenja. Njihova preudarnost se je razvijala milijone let. Povedano drugače, preživele so samo tiste, ki so bile dovolj modre, da so se pripravile na vse možne težave, ki bi jih utegnile doleteti. 

Narava se odziva tudi na spremembe, s katerimi prej ni imela opravka. Dandanes nobeno drevo ne more več vedeti, ali bodo poleti temperature tri mesece presegale 30 stopinj C – ali pa bo nemara snežilo. Vse je možno in na vse je treba biti pripravljen.

Rastline se prilagajajo

Rastline se zavedajo, da nimajo izbire. Ne porabljajo časa za parlamentarne razprave in intelektualiziranje o tem, ali bi bilo treba kaj spremeniti ali ne. Bor ne kaže s prstom na brezo, češ da porablja več vode kot on, zaradi česar bi morali z varčevalnimi ukrepi začeti pri njej. Vsi vedo, da se bodo morali hitro prilagoditi vsemu, kar jih bo doletelo –ali pa jih ne bo več. 

Na vsakem koraku lahko spremljamo, kako jim gre. Po dvomesečni suši se mi je zdelo, da je posušenega pol gozda, po katerem se vsak dan sprehajam. Prepričana sem bila, da nekatera drevesa preprosto ne bodo preživela. Nato je končno prišlo septembrsko deževje in med sprehodom po gozdu ni opaziti nobenih posledic puščavskega vetra in suše, ki smo jima bili priča poleti. Rastline so torej prebrodile krizo. Svojo presnovo so bile sposobne omejiti na najmanjšo možno mero, odvrgle so liste, da skoznje ne bi izgubljale dragocene vlage, pospešile so dozorevanje, da bi zagotovile semena za prihodnje rodove. Ko je voda naposled prišla, so znova zaživele. 

Septembrski dež je na našem vrtu prišel v obliki treh zaporednih toč. Niti en list ni ostal nepreluknjan. Tako kot vsi vrtnarji tudi sam najprej občutiš bolečino ob izgubi domala vsega pridelka. Nato začneš opazovati in občudovati rastline, ki se znajo mirno spopasti tudi s takšnimi težavami. Plodovi so nadaljevali z rastjo in dozorevanjem, čeprav je bilo poškodovanih 90 odstotkov površine listov.

Od kod jemljejo moč?

Biodinamiki, ki so se ukvarjali s preučevanjem tega vprašanja, so prišli do spoznanja, da rastline začutijo, kdaj se bliža nevihta – takratv korenine hitro poskrijejo zdravilne snovi in hranila. Tako kot so naši stari skrivali hrano in druge dragocenosti pred Turki, gusarji, Nemci in drugimi zavojevalci, rastline ukrepajo pred vsako nevihto. Ko se neurje konča, so jim na voljo lastne zaloge, s katerimi hitro pokrpajo poškodbe in preprečijo, da bi poškodovane liste prizadele bolezni. Če spremljate ta proces, ugotovite, da so poškodovani listi in plodovi slajši kot pred neurjem. Skrivnost je v posebnih sladkorjih, mukopolisaharidih (vsebujejo jih tudi aloja vera in številne druge zdravilne rastline), ki krepijo imunski sistem. Rastlina jih shranjuje v domači lekarni (na resicah korenin) in jih uporabi za saniranje poškodb. 

Če vaše rastline ni doletela suša, lahko ta pojav opazujete, ko bodo prve rastline začele zmrzovati. Blitva, zelena ali šipek, ki ga "dobi" slana, postaneslajši, razlog za to pa je prav pojav, ki sem ga opisala. Celice, ki jih poškoduje zmrzal, rastline zacelijo z mukopolisaharidi in drugimi zdravilnimi snovmi. Zato so takšne rastline še slajše in bolj zdrave. 

Kaj pa počnemo ljudje, ko pride do suše ali toče?

V nasprotju z rastlinami se ne zmenimo za znake, ki sporočajo, da se približuje težava, nanjo se tudi ne pripravimo. Še pred dvema generacijama je bilo v navadi, da je bilo pri hiši vedno dovolj surovin za preživetje. Tudi države so imele blagovne rezerve večine življenjsko pomembnih izdelkov. In kako je zdaj? Poglejte v svojo shrambo in v bilanco države. Enako velja za znanja. Vaša stara mati verjetno še obvlada vse veščine, ki so potrebne za preživetje: pripravo ozimnice, šivanje, klekljanje, vrtnarjenje, nabiranje samoniklih rastlin in gozdnih sadežev … Če se vam je zdelo, da dandanes ničesar od tega ne boste potrebovali, saj bodo vse poceni izdelali Kitajci,si boste sami krivi za pomanjkanje, ki vas utegne doleteti.

Kadar pa nastopi suša – danes temu rečemo kriza –se za to dejstvo najraje ne bi zmenili, se še naprej zadolževali in iskali koga (razen sebe), ki bi moral nekaj ukreniti, da bi se stvari obrnile na bolje. Še tiste dobesedne suše, ki smo ji bili priča poleti, nismo vzeli resno. Kljub prepovedi zalivanja in polnjenja bazenov v nekaterih krajih Slovenije smo lahko opazovali, kako zgodaj zjutraj zalivalni sistemi na vrtovih delajo na polno. Niti enega praznega bazena nisem videla. In če bi zmanjkalo vode za pitje? "Ja, potem bi jo gasilci pripeljali, saj plačujemo vodo." Tako (ne)razmišlja zdajšnji človek.

Menite, da bi rastline s takšno filozofijo preživele?

Sleherna kriza je zgolj preizkus naše sposobnosti prilagajanja na nove razmere. Ko gre za obstoj, ima narava preprost kriterij. Darwin pri tem nima prav – ne zmaga najmočnejši. Zmaga najbolj preudaren in prilagodljiv, tisti, ki za preživetje potrebuje najmanj.  

Samonikla rastlina bo prenesla stokrat več hudega kot vaša razvajena solata iz tople grede. Enako velja za ljudi. 
Če sprejmemo ali ne, zahodna civilizacija vse bolj spominja na rastlinjak, ki je odvisen od umetnega prezračevanja, osvetljevanja, ogrevanja, namakanja, kopice zaščitnih sredstev in visoke tehnologije, ki "rastline" ohranjajo pri življenju. Kako dolgo bodo te rastline zdržale, ko bo ogrevalni sistemo dpovedal, ko ne bo na voljo farmacevtskih sredstev ali pa se bo centralni računalnik, ki krmili rastlinjak, sesul?

Pojdite ven iz rastlinjakov, v katerih živite, in se čim prej utrdite za naravno življenje. To je edini preudarni scenarij naše prihodnosti.