KOSTANJ – JESENSKA POSLASTICA Narava nam tik pred zimo ponuja kostanj, pravi jesenski plod, ki je hkrati eden od simbolov tega letnega časa. Hranilne snovi in aktivne sestavine kostanja krepijo krvni obtok in nam pomagajo v prehodnem obdobju, ko se organizem prilagaja na čedalje hladnejše vreme.
Domači kostanj (Castanea sativa) je kultivirana sredozemska rastlina, ki je zelo razširjena tudi na Slovenskem. Poznamo tudi oplemetinene sorte kostanja, marone, ki so značilni za toplejše kraje, kjer prirejajo prireditve, na katerih predstavljajo široko paleto kostanjevih jedi in poslastic.
Kostanj zori oktobra in novembra, njegov plod je značilne rjave barve, brez vonja, bleščeč, okrogle ali ploščate oblike, shranjen pa je v bodičastem ovoju. Ovoj pod bodečo lupino skriva od enega do tri plodove.
Hranljiv vmesni obrok
Glavna sestavina kostanja je škrob, ki ga je v surovem plodu približno 44 odstotkov. Poleg tega kostanj vsebuje sladkor ter približno 4 odstotke beljakovin in 2 odstotka maščobe. Bogat je z vitamini skupine B (B1, B2 in B6) ter minerali (kalcij, kalij, magnezij in fosfor). Sto gramov plodu vsebuje približno 213 kcal. Kostanj torej vsebuje veliko ogljikovih hidratov in malo maščob.
Kostanj, ki ga jemo bodisi pečenega bodisi kuhanega, je hranljiv in okusen vmesni obrok, zaradi blagega in rahlo sladkega okusa pa je še posebno priljubljen pri otrocih. Kostanj je s svojo obliko in barvo primeren tudi za dekoracijo, saj z njim pričaramo jesensko vzdušje. Zaradi posebnega okusa in arome je kostanj odlično dopolnilo prehrani, saj osveži in obogati jesenki in zimski jedilnik.
Za moko in sladice
Zaradi visoke vsebnosti škroba je iz kostanja mogoče izdelati moko, ki jo uporabljamo samostojno ali pa jo zmešano z moko iz drugih žitaric. Kostanjeva moka je primerna za pripravo peciva in kruha. Kostanj najpogosteje uživamo v obliki pireja ter kot dodatek jedem in juham. Seveda pa ne gre brez kostanjevih sladic: od kostanjevih kock do tort in sladoledov. Zamrznjen je na voljo vso zimo, zato je v rabi tudi za pripravo božičnih in novoletnih kolačev.
Zmernost ni odveč
Kostanj je mogoče kombinirati tako s slanimi kot sladkimi jedmi. Pečen kostanj v nasprotju s kuhanim neustavljivo privlači s svojim vonjem, s čimer jeseni mestnim ulicam podeli poseben čar. Le kdo se lahko upre sveže pečenim vročim maromom? Toda tako kot pri vseh drugih živilih, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, je tudi pri kostanju in kostanjevih sladicah potrebna zmernost.
Tili Kojić
Divji kostanj …
… (Aessculus hippocastaneum) je drevo, ki so ga v Evropo prinesli iz Indije in notranjosti Azije, v višino lahko doseže trideset metrov, srečamo pa ga predvsem v parkih in drevoredih. Slovi kot nezahtevno okrasno drevo, saj dobro prenaša skrajne vremenske razmere, hitro raste in doseže starost več kot dvesto let.
Divji kostanj ima značilne bele ali rožnate cvetove, ki so zelo dekorativni. Plodovi resda niso užitni, zato pa vsebujejo zdravilne snovi, kot so glikozid eskulin, saponini, tanin, smola, maščobna olja, flavonoidi in kumarini. Kot surovino ga uporabljajo za izdelavo številnih galenskih in industrijskih farmacevtskih pripravkov za zdravljenje bolezni ožilja.
Vivin namig
Za krepitev želodca in ledvic
Tradicionalna kitajska medicina priporoča kostanj kot hrano in zdravilo. Hrano naj bi izbirali v skladu s svojim zdravstvenim stanjem in z letnim časom. Tako jeseni prehajamo na hrano, ki greje. Kostanj je po naravi topel, po okusu sladek, krepi želodec in ledvice, torej organe, ki so jeseni in pozimi "energetsko šibkejši".
Narava nam tik pred zimo ponuja kostanj, pravi jesenski plod, ki je hkrati eden od simbolov tega letnega časa. Hranilne snovi in aktivne sestavine kostanja krepijo krvni obtok in nam pomagajo v prehodnem obdobju, ko se organizem prilagaja na čedalje hladnejše vreme.
