Kdor si želi resnični duhovni razvoj je za njega zelo pomemebna opustitev vsake oblike kritike. V Matejev evangeliju, 7, 1 je rečeno: »Ne sodite, da ne boste sojeni!« To opozorilo velja tudi danes.

V službah so danes ljudje navajeni, da pazijo na sleherne napake in slabosti svojih sodelavcev, nadrejenih in podrejenih, da se jih lahko kritizira. V družini se otroci s svojimi trdnimi prepričanji zoperstavljajo staršem, medtem ko starši sami velikokrat udrihajo po mladini. Kljub vsej bolečini, ki nam jo dvevno zadajejo kritike drugih ljudi, pa velja kritika na splošno zanekaj pozitivnega, Vendar pa Jezus v Evangeliju po Luki (6, 37) pravi:« Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni«. Kako naj potem razumemo ta protislovje.

Izrazi kot so: presoditi, pregledati, opazovati imajo negativni predznak. Človek zaznava, soditi pa pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo za boljšega. Če pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je s tem mišljeno, da damo vsakemu in vsemu njegovo vrednost.Kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi, da bi ugotovil dejansko stanje. Obsodba pogosto kaže pomanjkanje znanja in uvida. Ko izrečemo »obsodbo« se jaz-ego zapre pred resničnostjo.

Prepir med ljudmi, ki se izraža v mislih, besedah in razpravah, pa preveva mentalno in astralno življenje ljudi. Odrešilna moč v našem življenjskem prostoru lahko zaradi prepira, ki poraja gibanje in onesneževanje, le s težavo izpolni svojo nalogo.

a prvem mestu je tu treba omeniti velika svetonazorska gibanja, verske in politične družbene sisteme, ki se s svojimi nešetetimi ostrimi argumenti neprestano spopadajo med seboj. In ko enkrat orožje kritike ne zadostuje več, potem uporabijo resnična orožja, da bi drug drugega popolnoma uničili.

Slednje pa velja tudi za ljudi v njihovih vsakdanjih odnosih. Za posamezne ljudi so lastnosti in način obnašanja drugih popolnoma neprejemljivi. Vendar to ne velja samo za njihove nasprotnike. Velja namreč tudi za tiste, s katerimi živijo skupaj (nasilje v družini) in za katere verjamejo, da jih ljubijo. Prijatelji in sorodniki lahko v nas prebudijo najhujše odzive. Ljudje namreč ne prenesemo, če se drugi ne vedejo po naših merilih, zato do njih neizogibno razvijemo grde, škodoželjne in sovražne misli, čeprav jih še ne izustimo.

Prvotno je grška beseda »kritike« pomenila umetnost presojanja. Da bi se razum razvijal, je moral zaznavati kritično. Želja po razvoju je človeka silila, da je razvijal to sposobnost, saj je tako zaznavanje in sklepanje lahko vplivalo na njegovo nadaljne življenje, ki ga je živel kot homo sapiens. V stoletjih pa se je ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadene. Kritika je postala orožje in presojanje je postalo obsojanje.

Tako je človek razvil v svojem boju za obstanek strašno orožje napisane in izrečene kritike, ki se je nabolj razcvetela prav v naši sodobni šlampasti demokraciji. Tega orožja človek ne uporablja, da bi preživel, ampak predvsem zato, da zmanjša pomen drugega in sam na račun soljudi pridobi moč, premoženje ali slavo. Že otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje vrstnike.

Kritika tudi velja za sredstvo, s katerim prepoznamo dobro in izkoreninimo slabo. Ogromno ljudi zavrača škodoželjno in negativno kritiko, medtem ko odobravajo pozitivno, konstruktivno kritiko. Na tem mestu pa se nam zastavlja vprašanje, ali je omenjena metoda kritike resnično pravo sredstvo za izkorenjinjenje človeških napak in slabosti. Njena pomankljivost je namreč, da išče napake vedno le pri drugih. Prvotno je človek kritiziral sebe zato, da je s samopreverjenem dosegel samospoznanje. S tem je lahko opazoval in presojal lastno delovanje in spreminjanje ter to delovanje po potrebi tudi izboljšal.

Seveda takšno stanje človek v glavnem be občuti kot prijetno. Človeka je tem strah, da ne bi zapadel v krizo. Beseda kri – za ima isti koren kot beseda kri – tika. V krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na krtičnih točkah. Krize so prelomnice, ko moramo zato, da bi lahko napredovali, ponovno preveriti in analizirati stanje. Gre za situacijo, nenavadno doživetje, mejne izkušnje, ki zahtevajo našo odločitev. Če pogledamo na krizo na tak način, predstavlja veliko pomoč pri doseganju samospoznanja in spoznanja življenja.

Tako imenovana konstruktivna kritika nam mora na nek način postaviti vprašanje, ki se redko postavljavlja; ali smo ob upoštevanju našega trenutnega razpoloženja resnično vedno sposobni izreči objektivno kritiko, in ali lahko nepristransko opazujemo in ocenjujemo. Če o tem resno razmišljamo, potem si moramo priznati, da vidimo svoje prujatelje in njihove vrednote ter okoliščine skozi svoje edinstvene oči, ki niso vedno objektivne.

Vsak posamznik ima svoj edinstven pogled na svet, ki odseva njegov značaj, kri in vsesplošno razpoloženje. » Jaz – ego« mislim, da imam prav, če ravnam po svojih vrednotah. Če »ti« ravnaš drugače, potem se počutim napadenega, kajti »jaz« opazujem in ravnam pravilno.

Vsak posameznik, vsaka skupina ima svoj lastni sistem, ki se razlikuje od sistemov drugih. Vsa dejanja merimo po naših normah, medtem ko v normah drugih ljudi vidimo grožnjo. Počutimo se napadene in postavimo se v obrambo. Konflikt, v katerem se borimo z orožjem kritike zajame ves svet. Enkrat zmaga ena stran, spet drugič zmaga druga. In to naj bi spodbujalo razvoj? Vse dokler bodo naši življenjski sistemi temeljili na napadu in obrambi, obvladovanju, samopotrjevanju, tekmovanju in želji po posedovanju, potem bo novi svet, harmonija z božanskimi zakoni le iluzija.

Pot k izviru s božanskimi zakonu od samega začetka ne pozna nobene sodbe. »Harmonija z bogom, s svetom in z vsemi, kar živi na njem« izhaja iz žive povezave, z združitvijo na neki drugi višji ravni, kjer ni prostora za kritiko. Enotnost v tem smislu se ne more razviti iz sodbe, iz kritike, kajti sodba deli med »jaz« in »ti« med »tukaj je dobro« in »tam je slabo«

V vsakdanji dnevni resničnosti, sploh pa ne v večnem bivanju, ne moremo ustvariti čiste enosti, če si s svojimi lastnimi predsodki in ozkm pogledom neprestano postavljamo ovire.

Pogoj za odprtost in enotnost je mir: Nenehen napad in obramba, ki naš razum silita v krčevito »imeti prav«, motita mir in nam onemogočata, da bi videli pomembne stvari. Ja ko plamen kritik zajame naše telo in dušo, ne moremo razviti naklonjenosti, razumevanje in potrpežljivosti. Ogenj kritike v naši notranjosti vedno pusti opekline,

Kdor sodi, spremeni svoje okolje in le redko na bolje. Ljudje, ki so izpostavljeni kritiki, bodo svoje prednosti čedalje pogosteje prikrivali in dajali videz ostre in trdne kot kamen osebnosti. Posamezni ljudi zavoljo kritike celo razvijejo ostrino in trdoto. Kritik pa v tem vidi potrdilo in utemeljjitev svoje kritike. Kaj ni že od nekdaj vedel, da drug ni za nobeno rabo? Toda samo pomislimo, kakšen človek je ta kritik sam in brez prijateljev. Podcenjuje in prikriva resničnost, da mu v njej ni treba gledati lastne ničevosti in omejenosti.

Neskončna raznovrstna bivanja, neizmerljivo bogastvo sveta in predvsem svetloba božanskega reda, ki je ustvarilo vse živo in neživo, mu ostaja prikrito. Če bi lahko prenehal s konfliktom, bi se osvobodil. Tako ne bi več podlegel želji po kritiziranju. Izkoreninil bi predsodke, ki ga omejujejo in zavirajo. Kritika namreč ne zavira samo razvoja novega pogleda na ljudi, ampak tudi uničuje seme novih pogledov v ostalih ljudeh. Kdo je namreč tako neodvisen in močan, da ne bi podlegel kritiki in začel kritizirati, če je z vseh strani obkoljen in neprestano bombandiran s kritikami.

V kolikor sprejmemo pozitivno kritiko in se hočemo spremeniti na bolje, potem gre predvsem za spremembo, ki ustreza stališču kritike. V zelo redkih primerih je namen kritike ustvariti nove življenjske možnosti, v katerih se bodo lahko drugi ljudje samouresničevali. Zato mnogo ljudi živi po merilih drugih in s tem zavirajo svoj lasten razvoj.

Toda vsi, ki so se podali na pot notranje svobode svoje duše, nosijo odgovornost do samega sebe in do ostalega sveta. Odgovorni so za rojstvo božanske dušev samem sebi in drugih. Sadove odgovornosti lahko žanjejo samo, če so osvobojeni sleherne sodbe. Ja, sliši se kot pravljica, še ena utopija. Kako pa lahko v vsakdanjem življenju uresničujemo to odgovornost. Kako lahko gremo skozi dan, ne da bi sodili?

Mar to ne pomeni, da bodo ljudje počeli, kar se jim bo zljubilo, da ne bodo več izpolnjevali svojih dolžnosti in bodo ravnali samo v svojo korist? Kako torej vpliva ne-kritiziranje našo duhovno pot? To so seveda vprašanja, ki se porajajo, če razumemo izogibanje kritizarnja kot dolžnost, kot predpis. Prisilno izogibanje kritiziranja ne bo prineslo ničesar novega. V miru lahko prepoznamo negativne posledice kritike pri nas samih in s tem drugih ljudi.

Ljudje postanemo preprosti in skromni v sorazmerju, v varni in notranji nevtralnosti in čutom za resničnost, drugi si tudi prizadevajo, tudi moja osebnost je obremenjena z napakami in poškodbami. S pomočjo ljubezni in sočutja, ki izvirata iz sorazmernosti, pa se lahko resnično izognemo kritiziranju ostalih ljudi.

V kolikor si prizadevamo razviti nov pogled na ostale ljudi in če se v nas nov pristop postopoma razvija, potem bomo živeli čedalje bolj v svobodi, ne da bi občutili nujo samopotrjevanja oz. ego«tripa«. To je namreč naša edina izbira. Ljubezen je namreč mila in nežna. Občutimo jo kot dobroto za sebe in za druge.

Ne želimo več živeti brez nje. Zato tudi potrpimo, ko bomo ali smo izpostavljeni kritiki. V primeru, da bi se na napad odvzvali z obrambo, potem bi se ljubezen neizogibno umaknila stran od nas. V našem življenju popolne pravičnosti in enakosti ne bomo našli. V novem stanju duha pa smo lahko prepričani, da ne bomo izpostavljeni napakam in kritikam, saj je na novi ravni življenja ljubezen tista vseprisotna sila, kakor je v našem življenju menjava dneva in noči.

Zato za vse , ki zavestno iščejo in delajo na sebi v njihovem lastnem novem spoznanju merila ostalih ljudi niso pomembna, pa ne ker bi želeli biti prevzetni in bolj pomembni od ostalih, ampak ker izhajamo iz ljubezni. To je merilo božanskega prostora, v katerem naša osebnost, ki strmi k samopotrjevanju, popolnoma izpuhti.

Vendar se tudi v okviru družbeno veljavnih pravil neprenehoma sprašujemo o upravičenosti naše kritike. Vemo, namreč, da človek, ki se odpre za božansko, ne more biti izpostavljen sodbi v tem višjem prostoru. Smo namreč svobodni, ker sprejmemo, kar srečamo in v vsem prepoznamo njegovo notranjo bistvo. V kolikor opazimo pri naših prijateljih, da so se stvari lotili napačno, se izognemo kritiki, vendar pa jim ponudimo svojo pomoč, v kolikor je. Todažno.

Zavajajoče bi bilo predvideti, da so ljudje, ki se ne udeležujejo duhovnih druženj na tak ali drugačen način, hitreje pripravljeni seči po kritiki in da popolnoma strmijo k samozadostnosti; če pa obiskujejo duhovno šolo, cerkev, guruje, gibanje..., pa bi se od nas pričakovalo, da nikoli ne podležemo skušnjavi kritike. Toda temu ni tako, tudi tisti, ki obiskujejo duhovne šole, cerkve, guruje..., se » kritično« izražajo.

Kdor je sprejel duhovno pomoč, pride kljub težavam, prej ali slej do meje, ko več ne pomaga le samozadostnost. V takem trenutku človek jasneje kot kdaj koli prej spozna, da je vezan na rojstvo in smrt. In zato zahrepeni po nemiljivosti. Spozna, da ga je do te točke pripeljala vrsta krize in, da s kritično miselno sposobnostjo teh kriz ne more premagati. S pomočjo kritične miselne sposobnosti je prišel le do spoznanja videnja lastne ječe. Če torej kritika ne zagotavlja novega vidika, ali potem lahko nekritičnost pomaga in prinese človeku svobodo, ki jo išče? Ko gledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, je podoba malo jasnejša. Tudi Jezus je postavil ta pogoj svojim apostolom, torej ljudem, ki so strmeli za tem, da bi Božansko oziroma to, kar je vzvišeno nad vsako kritiko, osvobodili v sebi in se tega zavedali.

Ta pogoj je vendarle osrednji pogoj, ker s kritiko v kakršnokoli obliki dajemo jazu energijo, pri tem so zlasti pomemembne naslednje naše sposobnosti: mišljenje,občutki in delovanje.

Kdor želi biti nekritičen, mu to lahko uspe le, če ni temelj njegov jaz-ego, kajti jaz nima rad predsodke in obsojanje. To je vedarle njegovo orožje v boju za obstoj. Poziv v Novi zavezi ni namenjen človeku ego-jaza, ampak človeku, ki je notranje dojel, da živi v dveh svetovih. Šele, ko v človeku zaživi Božansko, lahko spozna in vidi, kakšno škodo povzroča s svojo kritiko. Zaradi Božanskega principa se lahko usmeri k drugemu življenjskem stanju, v katerem nadomesti »kritiko« v neljubečem odnosu z ljubečim uzrazom »sočutja«.

Nekritičnost je stanje, ko ne obsojamo, ampak vidimo le razlike. Izgine potreba po tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim. Komu uspe živeti brez kritike, ne dopušča svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, oziroma zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo, brez občutka sovraštva ali zavračanja. Nekritičnost je lastnost vseobsegajoče ljubezni, ki lahko prebudi v človeku razumevannje do soljudi. Takšna ljubezen ni slepa in ni šlodljiv nezdrav odnos.

Ko lahko ljubezen prevzame vodstvo osebnosti, izgine vsaka potreba po kritiki. Takrat pa v nas vstane novi človek, ki zavestno živi v Božanski ljubezni.

Delo na sebi je je zelo pomembno. Resnicoljuben človek na poti pa iz lastnih izkušenj ve, da nepopolnosti ne more uničiti z bojem. Za to se mora zgoditi nekja novega. Zaupanje v nepopolne ljudi ni vedno primerno in je načelo nadzora in kritike bolj učinkovito. Toda kdor zaupa v nove možnosti, ki mu jih poklanja božanska sila, bo popolnoma presenečen nad razpoznavnim novim delovanjem v sebi, ki izhaja iz njega.

Prepoznal bo prenavljajočo moč ljubezni. Toda ne ljubi on kako pa bi sploh lahko znal, ampak skozi njega deluje ljubezen kot moč. To je moč, ki istočasno deluje v vsakem živem človeku in vsakega med nas kliče k naši nalogi.

Tu gre za povsem novo energijo, ki se razvija v potrpežljivosti; ljubezen in razumevanje ter vodi k dejanju, ki razsvetljuje, spodbuja in popravlja, ki vpliva na vedenje vsakeha posameznika. Kajti dozorela duhovna iskra je učinkovita in pri vseh ljudeh poglablja izkušnjo in vpogled v stvari, ki jih obdajajo. Gre za zaupanje v to popolno energijo Boga.
Konec.

Miran Zupančič