Otroštvo kot bolezen: motnje pozornosti in hiperaktivnost
petek, 10. marec 2023 @ 05:02 CET
Uporabnik: prima pomoč
Kaj ljudje smatramo kot normalno, odstopajoče ali patološko določajo družbene norme okolja, v katerem živimo. Število z določeno diagnozo ali »motnjo« diagnosticiranih otrok se med kulturami pomembno razlikuje. Družbeno pogojenost je še posebej izrazita pri motnji hiperaktivnosti in pozornosti (ang. attention deficit hyperactivity disorder - ADHD), saj število otrok z diagnozo ADHD bistveno odstopa v ZDA, v Evropi pa so razlike med državami prav tako očitne. Najmanj hiperaktivnih otrok z motnjami pozornosti prepoznajo na Finskem in v Franciji, več pa v Veliki Britaniji in tudi pri nas.
Duševno zorenje
Otrokova duševnost in možgani se spreminjajo postopoma in počasi - govorimo o procesu zorenja. Gre za postopnost duševnega razvoja. Tudi otrokova osebnost se do konca razvije šele v obdobju mladostništva, zato so mnenja staršev, da ima njihov 5-letnik že tako močno voljo, da sam pove, kaj hoče, in mu pri tem ne gre oporekati, z psihološko-razvojnega vidika nepodprta.
Ker je otrokova duševnost še izrazito nestabilna, nanjo vplivamo odrasli in vsi priključeni okoljski dejavniki s svojimi prikritimi in navidez še tako nepomembnimi značilnostmi. Otroci se ob okoljskih spodbudah učijo razumevanja in izražanja občutkov - gre za sposobnost, ki sooblikuje njihove odzive in vedenjske vzorce. Skladno z okoljskimi spodbudami se razvija tudi otrokova kognitivna opremljenost. Neprijetna čustva (npr. jeza, agresija) tako pogosto izhajajo iz pomanjkanja strukture v okolju, vodenja od zunaj in/ali stresnih okoliščin, npr. v družini. Vedenja, kakršni so vedenjski izbruhi, neobvladljivost ali trma, so v takih okoliščinah pogosti.
Vloga odraslih
Vloga odraslih kot avtoritet je, da otroku kot zrelejši posamezniki postavljamo "zrcalo", ga usmerjamo in vodimo s postavljanjem meja. Ob tem moramo konstantne zahteve in jih konsistentno uveljavljati, saj se otrok uči po principu ponavljanja in vaje. Z zagotavljanjem strukture zadovoljujemo otrokovo potrebo po strukturi in varnosti. Vzgoja ne pomeni le discipline - pomeni poučevanje in aktivno posvečanje. Zaradi spreminjajočega se življenjskega sloga, preobremenjenosti in zunanjih pritiskov se izgubljata vzgojna intuicija in spontanost staršev v starševski vlogi. Zaradi preokupiranost s "pravo" vzgojo in zanašanjem na zunanje dejavnike (npr. priročnike), ki nam narekujejo kaj početi, se starši pogosto čutijo nemočni. Izgubljajo vpliv nad otroci in občutek nadzora, kar lahko ustvari pogoje, da živahno vedenje otrok postane zanje vse težje obvladjivo.
Dejavniki ADHD vedenj
Dejavniki za vedenja, vključena v diagnozo ADHD (impulzivnost, nemir, neobvladljivost, odkrenljivost pozornosti), so raznoliki. Eden od njih je spreminjanje konceptov otroka in otroštva. V preteklosti se je toleriralo in celo pričakovalo energično, razigrano in pogosto impulzivno vedenje najmlajših, danes pa postaja nezaželeno. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo prosto igro, »divjanje« in raziskovanje. Strukturirane prostočasne aktivnosti (npr. v obliki krožkov) tega ne omogočajo.
Vse zgodnejši vstop v šolo otroke sooča z najrazličnejšimi pravili: sedenjem pri miru, dolgotrajnim sodelovanjem, ohranjanjem pozornosti in maksimalno učno uspešnostjo. Tekmovalnost vpliva tudi na percepcijo in pričakovanja staršev, otroke pa postavlja pred nove izzive uveljavljanja in dokazovanja. Med najpomembnejše dejavnike za nemir in težave s pozornostjo sodijo tudi: pomanjkanje fizične aktivnosti, neprimerna prehrana (bogata s sladkorji in aditivi) ter pretirana izpostavljenost digitalnim medijem. Razredi so prenasičeni, učiteljem pa zmanjkuje časa za individualno pomoč tistim otrokom, ki bi jo potrebovali.
Na finskih šolah, ki so v svetovnem merilu med najbolj uspešnimi, je individualno delo z otroki na priemr samoumevno. "Obolevnost" finskih otrok za ADHD motnjo je zanemarljiva v primerjavi s preostalo Evropo. Finci se posvečajo zlasti krepitvi opolnomočenja otrok in družine, poudarek pa dajejo okoljskim in situacijskim dejavnikov, ne biološki nagnjenosti za razvoj motenj.
Diagnosticiranje motenj
Prisotnost določenih vedenj še ne pomeni diagnoze ali motnje. Značilnosti posameznih diagnoz (potek, trajanje, simptome) opredeljujejo strokovnjaki - psihiatri in klinični psihologi. Mnoga ključna vedenja, vključena v diagnozo, predstavljajo normalno reakcijo otrok v otroškem obdobju ali pa gre za reakcije na okolje, ki vedenje spodbuja ali ohranja. Intenzivnost vedenj ob odsotnosti pomoči lahko narašča tudi do težje obvladljivih, zlasti pri težje obvladljivih otrocih.
Ker gre pri diagnozah in definiranju motenj za družbeni sporazum, so diagnoze relativni in družbeno pogojeni konstrukti. Kot družba smo nagnjeni k hitrim rešitvam, ki lajšajo negotovosti moderne družbe. K hitrim rešitvam nas sili tempo življenja in hitro spreminjajoče se okolje. Diagnoze kot črno-bele kategorije tudi lažje razumemo. Postavitev diagnoz je hitrejše od razumevanja in posvečanja vzrokom, ki so do težav pripeljali. Ukvarjanje z vzroki, ki od nas ne zahteva tudi prevzemanja odgovornosti, je kratkoročno težje, dolgoročno pa bolj uspešno od obvladovanja simptomov z zdravili.
Zdravljenje z zdravili
Psihostimulansi (npr. Ritalin in Adderall) pomagajo pri osredotočanju in umirjanju otrok. Gre za zdravila, ki niso nova, se pa na novo predpisujejo otrokom. Zaradi svojega vpliva na živčni sistem ne pomagajo le otrokom z diagnozo, ampak tudi otrokom brez nje, odraslim z diagnozo in brez nje. Študentje na ameriških univerzah jih celo zlorabljajo z namenom krepitve zbranosti in doseganja boljših rezultatov pod akademskimi pritiski, ki so jim izpostavljeni.
Farmakološko zdravljenje "motenj" pri otrocih postaja vsakdanje in skrb vzbujujoče - do leta 2012 je bilo letno izdanih 21 milijonov receptov za Ritalin in Adderall skupaj, kar je 7-krat več kot leta 1990 (Wedge, 2014). Etična vprašljivost predpisovanja zdravil otrokom je toliko večja, ker se otroci za razliko od mladostnikov in odraslih niso sposobni sami odločati in vplivati na potek zdravljenja. Starši se seveda odločajo v maksimalno dobrobit otrok, tudi ko se odločijo za zdravljenje z zdravili, so pa pogosto premalo ali napačno informirani o stranskih učinkih in vplivu zdravil na otrokov razvoj.
Psihološka obravnava
Rabo zdravil pri otrocih bi bilo treba zaradi stranskih učinkov maksimalno omejiti. Razen otrok z dokazano nevrološko boleznijo, poškodbo ali okvaro, otrok ne bi smeli obravnavati z zdravili. Zdravila otroka sicer umirijo in "spravljajo pod nadzor", dolgoročno pa ne spodbudijo želenih sprememb. Namesto obvladovanja simptomov pozornost posvečajmo dejavnikom, ki vedenje spodbujajo, težav se lotevajmo celostno in individualizirano, prilagojeno otroku.
Z zgodnjo pomočjo preprečujmo potrebo po klinični obravnavi, znižujmo dolgoročne negativne posledice, povečujmo šolsko storilnost in učno uspešnost ter poskrbimo za zdrav kasnejši razvoj. S kognitivno-vedenjskimi intervencami lahko izboljšamo vedenjsko in socialno prilagojenost otrok, krepimo otrokovo samopodobo in zmožnost samouravnavanja čustev in vedenja (Mongia & Hechtman, 2016). Učinki takšne obravnave so vidni hitro - ponavadi že po 12-15 srečanjih, kar ustreza 3-mesečnemu ciklu srečanj, enkrat tedensko. To je ponavadi dovolj za znatno izboljšanje težav. Število obravnav sicer prilagajamo intenzivnosti izraženih težav.
Zaključek
Zavedajmo se, da je pojmovanje duševnega zdravja izredno relativno, bolezni in motnje pa razumevajmo s potrebno distanco in zdravim skepticizmom. Obravnavajmo otroke kot otroke, ne pa kot posameznike z motnjami in diagnozami. Preverjajmo lastne predpostavke - uokvirjanje nas lahko kaj hitro pasivizira. Prepuščenost zunanjim dejavnikom in favoriziranje genetike krepi vdanost v usodo. Poskrbimo, da otrokom omogočimo ugodne - strukturirane in varne pogoje ter namesto patologiziranja otroštva iščimo psihološko-terapevtske rešitve za otrokove čustveno-vedenjske odklone. Če poskrbimo še za podporo družini in staršem, smo zmagali!
Kaj ljudje smatramo kot normalno, odstopajoče ali patološko določajo družbene norme okolja, v katerem živimo. Število z določeno diagnozo ali »motnjo« diagnosticiranih otrok se med kulturami pomembno razlikuje. Družbeno pogojenost je še posebej izrazita pri motnji hiperaktivnosti in pozornosti (ang. attention deficit hyperactivity disorder - ADHD), saj število otrok z diagnozo ADHD bistveno odstopa v ZDA, v Evropi pa so razlike med državami prav tako očitne. Najmanj hiperaktivnih otrok z motnjami pozornosti prepoznajo na Finskem in v Franciji, več pa v Veliki Britaniji in tudi pri nas.
