Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Če smo še pred dobrim desetletjem študirali, kaj je to mobing in ga poskušali zaznati ali pravilno ovrednotiti v svojem okolju, potem lahko danes kislo priznamo, da ta vrsta pritiska sploh ni več redkost ali posebnost, ampak mobing vse bolj postaja – način življenja. Pritiskati na drugega ne zato, ker je slab, šibak, čuden, drugačen, ker ne dohaja standardov ali zastavljenih nalog, ampak preprosto zato, ker je – odnosi so res nizko padli.

Tako danes šef ne zavrne več rezultata svojega podrejenega zgolj zato, ker je slabo opravil svojo nalogo, ampak tudi zato, ker je sam pod pritiskom in ga mora (ima pa seveda tudi možnost) razpršiti ga navzdol, ali zato, ker si ne more dovoliti, da je sam (saj njegov nadrejeni ne počne nič drugega) kritiziran, njegov podrejeni pa ne, saj bi izpadlo, da je sam najslabši v enoti, ali pa celo zato, ker se odličnega in sposobnega podrejenega potencialno boji, kajti prav ta bi lahko zasedel njegovo mesto v primeru, da bi bil sam prepoznan kot nesposoben obvladovati ekipo in bi iskali primernega kandidata za zamenjavo.

Da so posledično vse naloge že sprejete in seveda tudi izdelane pod pritiskom in z izrazito negativno energijo, ni čudno, vprašanje pa je, ali lahko potem pričakujemo dobre rezultate. Na splošno bi si upali reči, da to ni mogoče, in tudi če bi zavzeli zorni kot duhovnosti, bi morali priznati, da iz kupa negativne energije pozitivnega izida bržčas ne bomo dobili, a kaj, ko je prostora za tovrstno razmišljanje dandanašnji vse manj. Če pa pogledamo malo bolj realno, pa bomo kmalu opazili, da se nekateri tudi pod pritiskom znajdejo presenetljivo dobro, kar pomeni, da tudi v tem pogledu posploševanje ni na mestu.

ZMAGA V ZADNJIH SEKUNDAH
Kako se kdo obnese pod pritiskom, je mogoče opazovati, na vsakem koraku, pri gospodinjstvu, politiki, v prometu, na delovnem mestu, domala vsepovsod, kjer lahko pride to tovrstne situacije. A za primer, kot že nekajkrat, vzemimo šport – dokaj nenevarno področje, ki ga vsi kar dobro poznamo in kjer človekovo udejstvovanje pogosto dosega ekstreme sposobnosti in zdržljivosti. Lahko bi se lotili katere koli panoge, pa ne gre za to. Poglejmo nekaj slik.

Prva: Ameriški športniki so med najboljšimi na svetu, vendar pa vedno znova presenečajo s svojimi rezultati natančno na tistih tekmah, ki (po njihovem mnenju) štejejo največ – na olimpijskih igrah! Kako je to mogoče? Koncentrirati vse svoje sposobnosti natančno na določen dan, trenutek, skok, deset sekund teka?! In vendar jim uspeva. Vedno znova. Na svetovnih prvenstvih ne toliko in na svetovnih pokalih, ki so sezonsko in dolgotrajnejše tekmovanje, za pet krogov pa dajo od sebe res vse.

Druga: Od svojih športnikov vsi narodi pričakujejo veliko in tudi Slovenci nismo izjema; konec koncev gre za en del nacionalne identitete. Toda našim se pogosto zgodi, da tedaj, ko največ šteje, pogrnejo na celi črti, in glej ga, zlomka, tak neuspeh zelo hitro "pokrijemo", sprejmemo, "jasno nam je, da ni mogel/mogla uspeti" in podobno. Zelo blizu občutku o samih sebi, če to projiciramo na celotno nacijo. Med drugim se spomnimo malo verjetnega poraza košarkarjev proti Grkom pred nekaj leti, ko je prednost štiri minute pred koncem znašala gromozanskih 17 točk, a so v fanatičnem finišu kljub vsemu zmagali nasprotniki. Kot da si Slovenci ne bi upali zmagati in se uvrstiti med štiri najboljše?!

Tretja: A tudi v tem pogledu se stvari spreminjajo, zaenkrat bolj na športnem nivoju kot na celokupnem narodu – košarkarji Olimpije so v letošnji neverjetni sezoni kar nekajkrat šokirali vse ravno s končnicami, tradicionalno šibko točko naših športnikov. Torej tedaj, ko vse zgleda izgubljeno, najdejo neko notranjo moč, se poberejo in na koncu celo zmagajo. Natanko tako, kot je to praviloma vedno veljalo za Nemce – ni pomembno, za koliko vodiš, toda Nemce si premagal šele takrat, ko je sodnik odpisal konec tekme.

KAKO HITRO POČI FILM
Nedvomno je težko določiti, katera ekipa, kateri športnik, katera nacija ali katera panoga je bolj primerna za razlago tega fenomena, toda če v pomoč prikličemo astrologijo in njenih neskončno možnosti, lahko kmalu ugotovimo, da je za nekatere tipe (pogojno jim recimo "znamenja") čisto "normalno", da potrebujejo dozo pritiska, da bi od sebe dali kar najboljše rezultate, medtem ko nekatere druge to popolnoma potolče in onemogoči.

Vzemimo v roke dva skrajna primera. Za rojene v znamenju Škorpijona, pa tudi tisti, v katerih astroloških kartah je bodisi znamenje Škorpijona bodisi Pluton, vladar tega znamenja, zelo poudarjen ali močan, je znano, da kolikor bolj so stisnjeni v kot, močnejši so. Še več, brez določene doze pritiska ne dajo od sebe pravih rezultatov, ko pa gre zelo zares, pa rešujejo probleme z zavidanja vredno učinkovitostjo.

(Prikličimo si v spomin slovenskega politika, za katerega je že splošno znano, da najbolje deluje v kriznih razmerah in jih po potrebi tudi ustvarja – v njegovi astrološki karti sta močno poudarjena tako Škorpijon kot Pluton.)
Na drugem koncu spektra najdemo Škorpijonu sosednje znamenje, Strelca. Le-ta ima med vsemi dvanajstimi arhetipi najmanjši prag tistega, kar še zdrži, zelo hitro mu "poči film".

Rekli bi lahko, da če velja staro ljudsko reklo o kozarcu, ki ga dopolni zadnja kaplja in se potem vse prelije, da imajo Strelci namesto kozarca – šilce, "štamprle". Nenazadnje ni slučajno, da je ravno za to znamenje značilen vzklik (ali pa grafit) "Ne me basat'! …

Z vzdržljivostjo ali odpornostjo proti pritisku ostalih znamenj je različno. Za Raka in Kozoroga bi kar lahko rekli, da zdržita presenetljivo veliko, tudi pri Biku najdemo podobno sliko, res pa je, da taka sposobnost ni obenem tudi odlika – če se ti utrga prej, prej znoriš in prej pritiski nehajo oziroma te drugi pustijo na miru. Rak, na primer, pa je pri tem kot boksar, ki ga stisnejo v kot in mlatijo po njem brez rezerve ter lahko zmaga šele v dvanajsti rundi boja, ko so vsi še izmozgani od truda, on pa vstane kot od mrtvih in je končni zmagovalec.

(Podobnost z ameriškimi "junaškimi" filmi in junaki tipa Stallone, van Damme ali Clint Eastwood je več kot očitna – in Američani so Rak "po horoskopu".) Iz tega zornega kota je tudi (preračunljiva) potrpežljivost kake Device le deloma na mestu. Po drugi strani pa imamo denimo Tehtnice, Dvojčke in Ribe, ki pritiska ne marajo oziroma se mu izogibajo, če se le da.

Tehtnica predse ponuja kompromis, Dvojček se umika v intelekt, Riba pa najraje kar izgine, pa je. Tudi Vodnar kar dobro pristoja tej skupini, glede na njegovo načelno nasprotovanje vsakršnemu nasilju, grobosti, kvantanju in hrupu. "Vse se da rešiti tudi drugače," pravi, "le da vi tega ne znate …"

VSAK S SVOJO AHILOVO PETO
Odpornost oziroma sposobnost odzivanja pod pritiskom pa je le ena od šibkosti, ki jo lahko najdemo v astroloških arhetipih, resda pa je tista, s katero se v novih, precej neusmiljenih časih srečujemo vedno bolj pogosto, več ali manj še kar vsakodnevno, če pri sebi ne, pa pri ljudeh, s katerimi smo obkroženi, da o mesarjenju po medijih ne govorimo posebej.

Na tem mestu bi seveda čisto zlahka za vsako od znamenj zapisali šibke točke, t.im. Ahilove pete, po katerih so znani in kjer jim je najlaže priti do živega, in to bi bilo zelo zanimivo branje, seveda tudi koristno, a tudi uporabno za marsikoga. A ker živimo v času, ko je stopiti drugemu na glavo, da bi sami ostali na površju, mala malica, tega astrolog razumljivo ne bo naredil kar takole javno; taka razgrnitev bi lahko dala marsikomu lepo dodatno orodje ali orožje za zmago v bitki s tistim, ki ga je "treba uničiti".

Zato jih nekaj naštejmo kar takole (vrstni red je izbran čisto slučajno, ne začne se pri Ovnu, če pa bi koga le zamikalo, se bo iz poskusov razvrščanja brez dvoma naučil veliko …): eni so hudo občutljivi na nered, drugi na kritiko, tretji na nezanesljivost podrejenih, spet eni na otroke (da se le njim kaj ne zgodi!), ostrino in agresijo, tišino, negotovost glede preživetja na starost (dve znamenji zelo izrazito), pa spet drugi na napačne informacije, preveč nalog hkrati, dolgčas, poraz, ignoriranje, hinavščino, pa rutina pa še in še bi lahko napisali.

Namesto naštevanja, kako vse komu priti do živega si raje oglejmo, kje najti rezerve ali pa možnost, da se v neugodnih časih postavimo po robu oziroma zase ter zvišamo možnosti čustvenega in nemara tudi fizičnega preživetja, če drugega ne, v vidu zdravja, ki je neredko nerazdružljivi spremljevalec dolgotrajnejših pritiskov.

12 VELIČASTNIH
Pri ognjenih znamenjih energije ne primanjkuje, volje navadno tudi ne. (Če pri tem morda poznamo Ovna brez rogov (človeka, ki si ne upa narediti prvega koraka) ali Leva brez zob (brez sposobnosti izražanja svoje moči in vladavine, tako kot znameniti Lev iz filma Čarovnik iz Oza), so to izjeme, ki potrjujejo pravilo in obenem ponazarjajo "večno" trditev astrologov, da nikoli ni dobro posploševati, saj niso vse Ribe enako zmedene niti Kozorogi enako trmasti niti nimajo vsi Ovni rdečih las.)

Še največ rezerve ima Oven pri dojemanju vrednosti drugih – nič čudnega za znamenje, katerega Jaz je dovolj močan, da drugi ne pridejo blizu. Tudi je še prostora za samokontrolo, da ne govorimo o načelu "ali s ščitom ali na njem", zaradi česar za Ovne šteje edinole zmaga. Levova "strašnost" se navadno omejuje na krdelo (družino, okolico), v kateri živi in ji seveda poveljuje, s svojo zmagovito miselnostjo in ustvarjalno silino pa bi moral doprinesti k dobrobiti tudi širše skupnosti, četudi za to morda ne bi prejel zlate kolajne.

Strelcu bi s tega zornega kota svetovali nekaj več energije, volje in časa posvetiti utrjevanju, pa tudi vzpostavljanju notranje discipline, ki mu je seveda močno primanjkuje, predvsem pa, seveda, naj si priskrbi – večji kozarec (da ne bo vsaka kaplja grozila, da je "zadnja").

Če si Raka predstavljamo kot krhko in ranljivo živalco, skrito med kamni (pa tudi kot pretepenega boksarja tik pred zadnjo rundo boja), si ne moremo kaj, da bi mu zaželeli več bojevitosti, pa da ne bi bil tako zadovoljen z malim, kot je. Seveda ima pa največjo možno rezervo v pogledu v prihodnost, kajti prav temu se najbolj izogiba.

Riba bi morala več delati na svoji lahkovernosti, ki jo skupaj s samaritanstvom, sposobnostjo sočustvovanja in žrtvovanje dela po eni strani tako simpatično, po drugi strani pa še bolj ranljivo. Še bolje pa bi seveda bilo, če bi znala narediti kaj v smeri večje učinkovitosti. Tretje znamenje iz skupine vodnih, torej Škorpijon, ravno s slednjim nima težav, še več, učinkovitosti in rezultatu je zapisano vse. Če pot vodi čez trupla, to zanj ni najhuje. Njegova rezerva je v prepuščanju, užitku, opazovanju okolice, zaznavanju nečesa, kar preprosto je, ne da bi od tega kaj pričakovali …

Zračna znamenja so spet čisto drugačna. Če se Dvojček v življenju obnaša, kot da bi ves čas stal na hodniku z veliko odprtimi vrati, izza katerih ga vsepovsod čaka priložnost, bi mu želeli, da dela na odločnosti, vztrajnosti in lastni volji; njegovo "jaz tudi!" načelo je sicer simpatično, a počasi utruja, obenem pa ne prinaša nobene dodane vrednosti. Za Tehtnico je občutek ravnovesja (tudi če je lažen – pometanje pod preprogo!) pomemben do te mere, da tvega razpad sistema, da le ne bi bilo prevelikega prepiha.

Ko si bo enkrat dala dopovedati, da včasih pot do miru vodi samo preko vojne, bo dosegla veliko več v življenju. Da o hitrosti odločanja ne govorimo. Prav v tem pa je močnejši tretji predstavnik zračnih znakov, le da je praviloma prehiter. Vedno pred časom, vedno v hitenju, vedno pametnejši od drugih. Če se Vodnar uspe vsaj tu in tam iskreno vrniti v sedanjost, ima več možnosti in okolica manj težav z njim (čeprav sam praviloma trdi obratno).

S to vrnitvijo lahko pridobi tudi malo prizemljenosti, ki mu je kronično primanjkuje.
Zemeljska znamenja so namenoma prihranjena za konec tega pregleda. Vsa realna, čvrsta in več ali manj preračunljiva dajejo videz, da imajo vse pod nadzorom, in vendar Devica vedno sprašuje, ali je na pravi poti, Kozorog ne zaupa nikomur razen sebi (zato tudi navadno sam opravi vse delo) in hoče imeti natančno zastavljen red, pri Biku pa se moramo precej potruditi, da se sploh premakne, a ga je potem težko ustaviti.

Prvi gre svetovati, naj se v življenju nauči predvsem dveh veščin: računati za svoje delo in pa poenostavljati stvari namesto kompliciranja prek vseh meja. Če je Bik po naravi užitkar, Kozorogu manjka prav to – da bi se znal enkrat tudi sprostiti. Obema pa bi zelo prav prišlo nekaj več prilagodljivosti.

SPOZNAJMO NAJPREJ SEBE
Seveda splošne formule, kako se kdo lažje izvleče iz zagate, ni. Precej posplošeno gledano lahko sicer trdimo, da so rezerve v kvalitetah sorodnih znamenj (torej drugih dveh znotraj posamezne kvalitete, kakor so naštete zgoraj), kajti takšna "nadgradnja" navadno ne stane veliko truda, pa še nekako sorodni principi krasijo te "trojčke" astroloških znamenj.

Več dela, a tudi več možnosti dajejo potenciali nasproti ležečih znamenj v zodiakalnem krogu, na primer Tehtnica za Ovne, Škorpijona za Bike in tako naprej naokoli kroga, a se je pri tem treba truditi veliko bolj ter marsikdaj pošteno stopiti čez sebe. Ni vsakdo sposoben takih preskokov in naporov …

Najboljši izhod je vsekakor v boljšem poznavanju samega sebe. Ali se posameznik za to odloči obiskati psihologa, astrologa ali kak seminar, niti ni tako pomembno, kar šteje, je spoznanje, da se lahko kosamo s problemi in da se jim bomo tudi še naprej lažje postavljali po robu.

Bern Jurečič