Piše: Delia Steinberg Guzmán

Ko govorimo o labirintu, se srečamo z mitom, z zgodbo o simboličnih dejanjih in osebah, ki jih zgodovina težko sprejema kot realne. Menimo, da se cel mit, vsa simbolična dejanja in simbolične zgodbe, naslanjajo na nekaj realnega, čeprav tega pogosto ne moremo imenovati historično. Mit je resničen v odnosu na psihološko realnost in človeško življenje, na razvoj in oblike, ki se zrcalijo skozi simbole. Skozi čas te zgodbe prihajajo do nas in nam prinašajo nalogo, da razgrnemo njihove tančice in odkrijemo njihov prikriti, globoki pomen.

Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah. Včasih se zgodba pomeša s kakšnim pravljičnim bitjem ali osebo, ki "uniči" labirint in najde ključ, ki končno prinese rešitev uganke, ki mu je bila dana v obliki poti.

Najbolj poznan labirint je tisti s Krete, ki je bil posredovan preko grške mitologije, v obliki navidezno otroških zgodb. Ne bom govorila o tem labirintu le na način, kot ga predstavlja ta najbolj poznan mit, temveč bom posegla malo nazaj v iskanje tistih elementov, ki jih lahko dosežemo na osnovi zadnjih arheoloških odkritij na Kreti, kjer lahko zares vidimo na čem pravzaprav temelji labirint. Videli bomo torej, da ta stara pripoved ni tako zelo otročja, saj se izkaže veliko bolj kompleksna in simbolična.

Star kretski simbol, ki je povezan z njihovim najvišjim božanstvom, je bila sekira z dvojnim rezilom, ki jo je možno prikazati z dvojnim parom rogov. En par je obrnjen navzgor, drugi navzdol, združena pa tvorita sekiro z dvojnim rezilom. To je star simbol povezan z božanstvom, katerega kult - kult Svetega Bika, je bil zelo močan na Kreti. Ime sekire je bilo Labris in kot pravi mit, je bilo to orožje, s katerim je bog, ki so ga Grki imenovali Ares-Dionisios, odprl prvi labirint. Zgodba pripoveduje, da se je ta bog prastarih časov, spustil na zemljo. Takrat še ni bilo nič ustvarjenega in nič oblikovanega, bila sta le tema in mrak. Potem pa mu je bilo iz višin poslano orožje Labris in naročeno, da z njim ustvari svet.

Ares-Dionisos je sredi teme začel hoditi v krogu. To je zelo zanimivo, kajti tudi moderna znanost ugotavlja, da človek, ki se izgubi ali se znajde v neznanem temnem prostoru, začne hoditi v krogu, ko išče izhod.

Te asociacije delamo, zato ker želimo že od začetka povezati smisel Labirinta z določenimi atavizmi, ki jih kot človeška bitja še vedno hranimo v sebi. Torej, ko je Ares-Dionisios začel hoditi v krogu, je s svojo sekiro zarezal prvo brazdo v temo. Iz te brazde se je razvila pot, ki se je počasi osvetlila in imenovali so jo Labirint. Ta pot je bila izkrčena z Labrisom. Potem, ko je sekal in sekal je Ares-Dionsios prišel v samo središče svoje poti in ugotovil, da nima več sekire, kot na začetku poti. Sekira se je spremenila v čisto svetlobo in v rokah je sedaj držal baklo, ogenj, svetilko, ki je vse popolnoma razsvetlila. Torej je ustvaril kar dvojni čudež: razrezal je zunanjo temo z enim rezilom sekire, z drugim rezilom pa je razrezal svojo notranjo temo. Kolikor svetlobe je ustvaril zunaj, toliko jo je ustvaril tudi znotraj. Kolikor poti si je odprl navzven, jo je odprl tudi navznoter. Torej, ko pride v središče labirinta, pride tudi v središče poti. Pridobil je svetlobo in pridobil je samega sebe.

Tako pravi najstarejši mit o Labirintu s Krete. Drugi miti, ki so se razvili kasneje, so nam veliko bolj poznani. Vsem nam je znana zgodba o labirintu, ki ga je zgradil Dedal, arhitekt in izumitelj s stare Krete. Njegovo ime pogosto uporabljamo kot sinonim za labirint ali zmedeno pot. Upoštevajoč starogrški jezik je Dedal ali Daktil tisti, ki dela s prsti ali tisti, ki gradi. Je simbol graditelja, vendar ne samo graditelj sklopa zgradb in vrtov, kot je labirint kralja Minosa, temveč ima njegovo delo globlji pomen. Mogoče celo predstavlja prvega boga, ki je v temi ustvaril labirint Luči.

Zagotovo torej drži, da Dedalov labirint ni bil le podzemna temačna in strašna zgradba, temveč je bil velik sklop hiš, palač in parkov zgrajen tako, da kdor je vstopil vanj, ni našel več poti ven. Problem ni bil v tem, da je bil tako grozljiv, temveč da se ni ga ni dalo nikoli zapustiti.

Dedal je ta labirint zgradil za kretskega kralja Minosa. Kralj Minos je bil skoraj legendarna oseba, katerega ime nam omogoča, da ga povežemo z zelo starimi tradicijami vseh narodov tega obdobja. Ta Minos je prebival v čudoviti Palači in imel ženo Pasifo, ki je imela vodilno vlogo v drami povezani z Labirintom.

Minos se je, pri svojem namenu postati kralj, zanašal na pomoč boga oceanov in voda, Pozejdona. Ta je zanj ustvaril čudež in tako utrdil njegov položaj med ljudmi. Iz voda in morske pene se je dvignil beli bik, čigar prisotnost bi Minosu zagotovila oblast na Kreti. S tem čudežnim darilom je bil Minos resnično potrjen kot kralj.

Mit nadalje pripoveduje, da se je Minosova žena Pasifa neizmerno zaljubila v tega belega bika. Želela in hrepenela je le po njem, ker pa se mu ni mogla približati, je prosila Dedala za uslugo. Naredil naj bi veliko bronasto kravo, ki bi bila dovolj lepa in privlačna, da bi se bik zanimal zanjo, Pasifa pa bi se skrila vanjo in na ta način prišla do njega. Tragedija pa je bila velika. Dedal je res naredil kravo, Pasifa se je skrila vanjo in bik se ji je približal. Iz te čudne združitve bika in ženske se je rodilo bitje na pol človek, na pol bik, ki so mu dali ime Minotaver. Ta pošast izrojenega telesa je živela v središču Labirinta, ki sedaj ni bil več sklop palač in vrtov, temveč se je spremenil v strašen kraj poln bolečine, kot večen spomin na tragedijo kralja Krete.

Pošast Minotaver, zaprta v središču labirinta, ki čaka na spravne žrtve, predstavljala brezoblično in slepo materijo, brez razuma in smisla.

Z leti je Minotaver postal pravi razlog za strah. Kretski kralj je zaradi vojnih razlogov od Atencev začel dobivati grozljiv davek. Vsakih devet let so mu morali poslati sedem mladeničev in sedem deviških deklet kot žrtve Minotavru. V tretji predaji pa se je v Atenah dvignil heroj princ Tezej. Odločil se je, da ne bo prevzel oblasti nad mestom, dokler ne ubije Minotavra. Ponudil se je, da gre s tistimi sedmimi mladeniči, ki so bili določeni za žrtve. Prišel je na Kreto in se poslužil stare zvijače. Omrežil je kraljevo hči Ariadno in ta mu je dala klobčič niti s katerim naj bi odšel v Labirint. Klobčič je tukaj zelo pomemben. Tezej je vstopil v Labirint in si z nitjo označeval pot po zapletenih prehodih. Ko je prispel do sredine labirinta, mu je uspelo ubiti Minotavra. Ven se je vrnil po svojih stopinjah.

V novejših verzijah Tezej Minotavra ubije z mečem ali z nožem. Če pa pogledamo starejše zgodbe in podobe na antičnih posodah, je to storil s sekiro z dvojnim rezilom. Ponovno se pojavlja heroj, ki si je utrl pot v notranjost Labirinta, prišel v njegovo središče in naredil čudež z Labrisom, sekiro z dvojnim rezilom.

Razjasniti pa moramo še eno skrivnost. Arijadna Tezeju ni dala klobčiča, temveč vreteno ovito z nitjo. Tezej razvija to vreteno, medtem ko vstopa v Labirint. Ko pa se vrača, začne zavijati nit s popolnimi krožnimi gibi in ta postane klobčič. Tudi ta simbol ni nov. Vreteno s katerim je Tezej vstopil v Labirint, predstavlja nepopolnost njegove notranje biti, ki se mora odviti in iti preko določenih preizkušenj. Krogla, ki jo oblikuje, ko navija nit nazaj, pa predstavlja popolnost, ki jo je dosegel s tem, da je prestal preizkušnjo in uspel ponovno priti ven.

Bilo je veliko labirintov in Tezejev. Tudi v Španiji jih ni manjkalo. Vzdolž cele poti Santiaga de Compostela in po celi Galiciji je nešteto zelo starih podob labirintov vklesanih v kamen. Vklesani so sistematično kot oznake ali simboli, ki privlačijo romarje, zato da bi prehodili to pot. Pot izgleda ravna, v resnici pa je labirint, in ima simboličen pomen duhovne realizacije.

Labirinte najdemo tudi v Angliji, v znamenitem gradu Tintagel, kjer naj bi se rodil kralj Artur in tudi v Indiji, kjer so imeli te simbole za meditacijo, koncentracijo in vrnitev v svojo lastno os.

V antičnem Egiptu, v mestu Abidos, ki je tako staro, da se ga lahko poveže s preddinastičnim Egiptom, je obstajal labirint, imenovan Polž iz Abidosa. To je bil okrogel tempelj in v njegovih hodnikih so izvajali ceremonije posvečene času, evoluciji in neštetim potem, ki jih mora človek prehoditi, da najde središče, ki je pravzaprav on sam.

Verjetno je bil ta Polž le manjši del še večjega labirinta, ki ga omenja Herodot. Pravi, da je bil tako velik in čudovit, da je zasenčil celo Veliko piramido.

V srednjem veku, v gotskih katedralah tudi ne manjka labirintov. Najbolj poznan je tisti iz Chartresa. Vklesan je v tlak velike katedrale. Ta labirint ni takšen, da bi se v njem izgubili, temveč, da bi ga prehodili. Je neke vrste inicijacijska pot ali pot realizacije, ki jo mora prehoditi kandidat oziroma učenec, ki želi prodreti v Misterije. V Chartreskem labirintu se je težko izgubiti, saj so poti natančno označene, zavoji in prehodi pa dobro vidni. Bistveno je priti v središče, do kvadratnega kamna, kjer klini označujejo različna ozvezdja, in kjer človek na alegoričen način doseže nebo ter se pridruži božanskemu.

Vsi ti antični miti in simbolični labirinti v katedralah verjetno bolj pripadajo psihološki kot zgodovinski resnici. Ta resnica pa je še danes živa kot nekoč. Iniciacijski labirint je pot in človek se realizira toliko kolikor poti prehodi. Drugi labirint pa je tisti, ki se pojavlja v materialni in psihološki obliki. V materialnem smislu ni potrebno veliko iskati. Vse, v kar smo potopljeni, kjer živimo in se razvijamo, ustvarja nek labirint. Vendar prav kakor tisti, ki so se sprehajali po kretskih vrtovih in se niso zavedali, da so vstopili v labirint, tako se tudi mi ne zavedamo, da je svet, ki nas obkroža, v resnici labirint.

V psihološkem smislu je Tezejeva tesnoba, ko je iskal Minotavra, da bi ga ubil, enaka tisti, ki jo človek čuti zaradi strahu in zmede. Strah nas je, ker ne vemo kaj izbrati, kaj narediti, k čemu se usmeriti. Strah nas je pustiti, da nam leta tečejo v utrujajoči in žalostni vsakdanjosti in to le zato, da nam ni potrebno sprejemati novih odločitev in biti bolj odločni.

Zelo težko nam je povedati in razumeti, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Ta tri vprašanja so tako preprosta, da izgledajo že kar otročja, vendar prav to naredi v nas temeljno zmedo. Kakšen smisel ima naše življenje? Zakaj delamo in se učimo? Zakaj živimo? Kaj je sreča? Kaj iščemo?

V psihološkem smislu vztrajamo potopljeni v labirint in čeprav ni v njem pošasti in neznanih prehodov, smo nenehno v nekaj ujeti. Jasno je le to, da nam mit ponuja rešitev. Tezej ne vstopi v labirint praznih rok. S seboj vzame dve stvari: sekiro (ali meč), s katero ubije pošast in pa vreteno (ali klobčič), da lahko najde pot.

Prevedimo to v naš jezik. Sekira ali meč vedno simbolizirata voljo. Koliko srednjeveških tradicij govori o meču zabitem v kamen, ki ga bo lahko izdrl le človek z zelo močno voljo. Volja potegne tisto vertikalno iz materije, ki je horizontalna. Eno od glavnih orožij s katerim si lahko vtremo pot v labirint je volja, moč volje.

Druga zelo pomembna stvar je nit, bistroumno odvijanje niti po poti, da lahko potem najdemo izhod. Ta nit predstavlja spomin. Zakaj se po poti labirinta spušča nit? Zato, ker si ne moremo zapomniti poti, po kateri smo hodili, ob katere kamne smo se spotaknili in kje gremo lahko ven.

Uporabimo čudež niti, ki nam da možnost, da ne ponavljamo iste napake. Omogoči nam, da lažje prepoznavamo kraje, po katerih smo hodili skozi svojo evolucijo in da se zavemo, katere poti moramo še prehoditi ter kako.

Za Grke je Ariadna duša, ki da Tezeju ključ oziroma rešitev.

Minotaver je nezmernost materije, ki raste, te uklene in vse grabi k sebi. To nenasitno materijo je potrebno uničiti, preden ta uniči Tezeja, ko vstopi v labirint.

Ko se zavemo labirinta in vanj vstopimo, se moramo zavedati, kako pomembno je, da najdemo tudi izhod. Kdor najde izhod, uniči labirint.

Toda, nujno je vedeti, da je izhod iz labirinta v njegovem središču, v njegovem srcu, ne pa zunaj. Labirinta ne reši tisti, ki takrat, ko vstopi vanj in zasluti vse njegove zavoje in obrate, prestrašeno pobegne. Pa tudi tisti ne, ki namerava pobegniti po stranskih poteh ali ostati zunaj labirinta in vse nevarnosti potipati le po površini. Potrebno je storiti prav kakor Tezej, priti v središče labirinta, kajti le v središču je izhod. Imeti moramo pogum kot Tezej in se spopasti s neznanimi pošastmi.

Lahko rečemo, da Minotavri ne obstajajo, obstajajo pa naše vsakdanje pošasti, s katerimi se soočamo in se moramo z njimi boriti. To so dvomi, skrbi, obžalovanja, strahovi in negotovosti. Vse te pošasti živijo v nas in čeprav nimajo fizičnega telesa, imajo moč kretskega Minotavra. Moramo se jim znati zoperstaviti s svojim najmočnejšim orožjem, kot so volja, inteligenca in spomin.

Tradicija pravi, da se labirinta ne da prehoditi na katerikoli način, temveč, da je idealen način, da s plesnimi koraki oblikujemo magične obredne vzorce. Če nam uspe, da se vsak naš korak ne konča v horizontalnem labirintu temveč, da se naša hoja po labirintu usmeri kot po stopnišču navzgor, nam bo uspelo ustvariti ta čuden in skrivnosten ples, ki mu rečemo evolucija in s tem znali delati "korake na poti".

V vseh nas obstaja sposobnost, da zbudimo Tezeja, ga oživimo v nas in spravimo na svetlobo. V vsakemu od nas obstaja možnost ponovnega rojstva, s katerim se manifestira naš notranji junak s svojim najboljšim orožjem, z vso svojo močjo in vsemi svojimi kvalitetami. Zagotovo nismo vsi enaki in ne počnemo istih stvari. Nekateri se bodo usmerili k študiju, znanosti, umetnosti, k veri ali politiki, drugi k meditaciji ali družini, k svojim najbližjim ali preprosto k izboljšanju življenja vseh okoli sebe. Vse to je junaško dejanje, če izvira iz pravega, notranjega bitja. To ni le zgodba o grškem junaku Tezeju, ki je vstopil v labirint, ubil pošast in srečal svojo dušo, ki mu je pomagala ven. Ta stara zgodba nam je še enkrat pokazala, da so leta minila, civilizacije pa so se spremenile le navidezno. Problem vstopa in izhoda iz labirinta je še vedno tudi naš. Tezejevo orožje je lahko tudi naše in ta mistični heroj, ki v nas vzbuja občudovanje zaradi svoje veličastne pojave in kraljevskega nastopa, v resnici živi tudi v nas.