Nekega lepega avgustovskega dne se je gospod Herman Van Rompuy odpravil na počitnice skupaj s svojo ženo, otroci in dvema vnukoma. Tako nekako bi se začela naša pripoved o nekem belgijskem gospodu. Van Rompuy, who? Vprašanje, ki si ga z začudenjem mnogi državljani in državljanke širom Evrope še vedno zastavljajo, že skoraj po enem letu njegovega misijonarskega službovanja.
Lahko bi bil začetek zgodbe ali družinske sage, če ne bi vedeli, da je gospod Van Rompuy predsednik Evropskega sveta in da so ga zalotili pri uporabi službenega vozila, ko se je iz predmestja Bruslja, kjer živi, do letališča v Parizu in potem še nazaj, peljal na zasluženi dopust. Druščina desetih družinskih članov, v petih avtomobilih Mercedes serije S na poti na Karibe. Strošek tega prevoza, ki bo krit s strani njegovega urada, je nekaj več kot 4.000 EUR, praktično drobiž.
Tudi v Sloveniji smo pred leti, če se še spomnite, imeli podoben poizkus konstrukcije afere, ko je naša Marjetka, žena g. Rupla, takratnega zunanjega ministra, za nakup metle uporabila kar službeni prevoz svojega moža. Kot preudarna in lojalna žena je že slutila, da bo v prihodnjih letih še zelo veliko »uradnih« stvari, ki jih bo treba dodobra pomesti pred radovednimi očmi.
Pri tolikih odkritih in še bogve koliko neodkritih zlorabah ter nepotrebnih privilegijih, ki si jih brez pomislekov in slabe vesti privoščijo evropski funkcionarji različnega ranga, bomo malenkostni prav pri predsedniku, ki predstavlja našo širšo domovino EU? Za nekaj ušivih kilometrov, za nekaj litrov bencina? Najvišji reprezentativni institucionalni figuri, bomo gledali pod prste? Lepo vas prosim; imamo toliko drugih pomembnejših problemov, ki zahtevajo našo pozornost.
Saj vendarle moramo slepo verjeti, da vse kar počnejo, počnejo za nas in zgolj v naše dobro; tudi, ko se nam včasih vsili zmoten vtis, da temu ni čisto tako, velja stisniti zobe, zajeti sapo, požreti slino, skloniti glavo, utihniti in zaupati, da se bodo na dolgi rok njihova dejanja izkazala kot edina pravilna in smotrna. Ne smemo pozabiti, da smo se za to druščino odločili sami in volili za to, da del svoje suverenosti prenesemo v njihove roke. Kaj ne?
Pa saj nam je že nekaj časa kristalno jasno, da EU tehnokrati živijo v povsem drugih dimenzijah, da z našo realnostjo in vsakodnevnimi problemi skoraj nimajo povezave in stika, dokler po pomoti ne pride do kakšnega kratkega stika. Pustimo jih torej živeti in delati v miru, da si pošteno zaslužijo svoj vsakdanji kruh in druge sladke priboljške, ki jim tudi pripadajo glede na težavnost in odgovornost njihovega bremena.
Ne, seveda ne, gospod Van Rompuy ni navaden, voljen predsednik, ampak je nastavljen kot predsednik Evropskega sveta; to funkcijo si mora počasi, počasi pravzaprav šele ustvariti in izgraditi, da bo svojo pravo vlogo, pomembnost in prepoznavnost lahko uveljavljal kot se šika in kot nekoga na oblasti mika. Nič kaj lahka naloga zgodovinskih dimenzij. In roko na srce, njegova plača res ni tako velika, saj znaša bornih 263.000 EUR.
V primerjavi z gradbenim baronom g. Zidarjem, ki mu bo NLB v kratkem odobrila jamstvo, ki bo šlo tako ali drugače v breme nam davkoplačevalcem, je vsota res mizerna glede na impozantnost funkcije, ki jo zastopa. Saj se trudi, da bi tudi on na svoj način naredil vtis s tem, ko se uči govoriti javno in tudi kdaj na pamet, da bi nekako šarmiral s svojim pogledom in da bi ga sploh kdo res upošteval, a še vedno ga nekateri poimenujejo g. Nihče.
Na to mesto je bil postavljen, ko je v veljavo stopila Lizbonska pogodba, tam tako piše in pika. Verjetno tudi sam ne ve prav natančno, zakaj ga je doletela ta velika čast in odgovornost, a uči se plavati, za začetek »mrtveca«.
Nastal je manjši škandal. Evropski komisarji, tudi sam predsednik Barroso, si tega ne morejo privoščiti. Enako pravilo velja tudi za predsednika Evropskega parlamenta. Njegov tiskovni predstavnik je pojasnil, da gre zgolj za varnostni ukrep.
»Samo zato, ker gre na počitnice ne preneha biti predsednik, zato potrebuje enako stopnjo zaščite.« Lahko vsekakor pomirimo njega in njegovo varnostno službo, da bi bil na dopustu v Sloveniji povsem varen in bi se lahko mirno sprehajal po ulicah in nočnih lokalih brez, da bi ga kdo prepoznal, zatorej dobrodošel na naslednji dopust v Sloveniji.
Nekega lepega avgustovskega dne se je gospod Herman Van Rompuy odpravil na počitnice skupaj s svojo ženo, otroci in dvema vnukoma. Tako nekako bi se začela naša pripoved o nekem belgijskem gospodu. Van Rompuy, who? Vprašanje, ki si ga z začudenjem mnogi državljani in državljanke širom Evrope še vedno zastavljajo, že skoraj po enem letu njegovega misijonarskega službovanja.
