|
||||||
|
|||||||
Piše: Tina Gajšek
Zeleno, ker te ljubim zeleno.
Enostavno, ker te ljubim takšno.
Harmonično, ker si ti tisto, ki mi daješ notranji mir in zadovoljstvo.
Na začetku bi rada pojasnila ta pojem v naslovu. Kaj sploh je miroljubno kmetijstvo ali kaj naj bi bilo? In vam že v naprej zagotavljam, da to ni še en tek na etikete "bio" in "eko". Sicer se uporablja tudi izraz permakultura ali v nekaterih virih tudi naravno kmetijstvo in vsi govorijo o isti stvari in so vsi primerni. Sama rajši uporabljam miroljubno kmetijstvo, ker nam že takoj ta izraz veliko pove in asocira na sožitje, nekaj, kar ni agresivno poseganje v okolje.
Je zelo kompleksen sistem kmetovanja, zgrajen na močnih temeljih, saj spoštuje in upošteva osnovne zakonitosti našega živega organizma, Zemlje. Je pa tudi res, da je potrebno za takšno vrsto kmetovanja imeti resnično znanje in o njegovi pravilnosti dokazujejo vsakodnevno le rastline in živali same na nekem območju. Zato je vedno dinamično in ni dovolj le znanje iz knjig, ampak se je treba naučiti tudi veščine pozornega opazovanja.
Da bi bolje predstavila to vrsto kmetovanja, bom kar uporabila besede Maxa O. Lindeggerja, ustanovitelja prvega permakulturnega naselja na svetu, ki pravi da permakulturo (= permanentna agrikultura) najlažje predstavimo s tem, kar ni. Ni religija, vendar ima duhovne kvalitete in svojo filozofijo. Ni organsko vrtnarjenje , čeprav je to del permakulture. Ni sistem kmetijstva, temveč uravnotežena celota, ki združuje spretnosti in talente ljudi ter vključuje gozdarstvo, kmetijstvo, arhitekturo. Permakultura je način življenja. Na svet gleda kot nekaj, za kar moramo skrbeti in ohranjati za naslednje generacije in ne nekaj kar lahko izkoristimo za svoje trenutne potrebe.
Zakaj se razvija miroljubno kmetijstvo in ali ga potrebujemo?
Najbrž nisem edina, ki se ji dozdeva, da se naš svet ne razvija v pravo smer.
To dokazujejo onesnaženost vod, zraka in zemlje in samo osiromašenje naših pokrajin.
Čedalje več ljudi slišim, da se pritožujejo nad svojim življenjem, da ne morejo
več živeti in delati, kar bi želeli, ampak jih preganjajo tisoč in ene druge
stvari, ki jih ne zapolnjujejo z energijo. Poleg tega je sedaj že znano, da
naša hrana na policah trgovin, ni več tista, ki smo jo včasih kupovali, kljub
temu, da nas prepričljivo prepričujejo, da imamo sedaj bolj pestro ponudbo kot
kadarkoli prej. Kot odgovor na to so nekateri pridelovalci začeli z biološko/ekološko
pridelavo hrane in tudi v večini držav to tudi dokaj dobro zakonsko uredili.
Vendar je miroljubno kmetijstvo nad ekološkim pridelovanjem, čeprav mu je ta
mnogo bolj bližji kot konvencionalno ali integrirano pridelovanje.
Ali je konvencionalno kmetovanje res tako slabo in
nevzdržno za okolje?
Naj o konvencionalnem kmetijstvu pričajo izkušnje kmetov same in njihova opažanja
o njegovem negativnem vplivu na naša življenja in okolja. Kmetje, ki niso zadovoljni
s svojim delom je čedalje več, tarnajo nad premajhnim dobičkom in morajo vsakodnevno
poslušati pritožbe okolice, da onesnažuje njihovo vodo, zrak. In tudi zgodovina
zadnjih stotih let dokazuje, da smo se motili. Naj navedem primer. Kmetje v
Alabami, kjer so gojili bombaž na že izčrpanih tleh od prejšnjih generacij,
niso hoteli začeti s kolobarjenjem kultur in z gnojenjem zemlje z naravnim humosom,
ampak jih je premamil obet velikega dobička in so začeli zemljo obdelovati na
umeten način, zato da bi iz nje iztisnili čim več. Naravo so si rajši podjarmili
kot z njo sodelovali. In v letu 1966 je bila koruza v Decaturju v Illinoisu,
ki velja za žitorodno področje Združenih držav, tako visoka kot je visoko oko
slona in je obljubljala v vseh ozirih bogato žetev. A naslednjo pomlad je eden
od meščanov Decaturja opazil, da je imela skodelica pitne vode iz kuhinjske
pipe čuden okus. Ker je voda prihajala iz Decaturskega jezera, nastalega z zajezitvijo
reke Sangamon, je odnesel vzorec na pregled zdravstveni inšekciji. Pokazalo
se je, da koncentracija nitrata v vodah Decaturskega jezera in same reke Sangamon
niso bile le previsoke, ampak potencionalno smrtne. V dvajsetih letih po koncu
druge svetovne vojne so kmetje z uporabo nitratnih gnojil skoraj podvojili pridelek
koruze, ne da bi se zavedali smrtne nevarnosti, kateri so se izpostavili.
In še en primer kmetovanja skozi več generacij, ki zgovorno priča o napačni usmerjenosti konvencionalnega kmetijstva. V začetku devetnajstega stoletja je Američan angleškega porekla z imenom Nichols izkrčil na stotine hektarov rodovitne, še nedotaknjene zemlje v Južni Karolini. Na njej je pridelav toliko bombaža, tobaka in koruze, da si je z izkupičkom zgradil veliko hišo in vzgojil veliko družino. Niti enkrat v svojem življenju ni zemlji ničesar dodal. Ko je postala izčrpana in so se njegovi pridelki zmanjšali, je izkrčil še več zemlje in nadaljeval z njenim izkoriščanjem. Ko ni bilo več zemlje, ki bi jo lahko izkrčil, je premoženje družine začelo usihati. Ko je Nicholsov sin zrasel v moža, se je moral zaradi obubožane zemlje preseliti na zahod v Tennessee, kjer je izkrčil 800 hektarov zemljišča. Kot njegov oče je posejal bombaž, koruzo in tobak. Ko je njegov sin odrasel, je bila zemlja znova izčrpana, ker so iz nje jemali žive stvari in ji ničesar vračali, tako da so se odselili dalje v Horse Creek v okrožju Marengo v Alabami, da bi si tam kupil novih 800 hektarov rodovitne zemlje in si nato osnoval družino z dvanajstimi otroki; mesto je postalo Nicholsville. Nichols je postal lastnik žage, trgovine z mešanim blagom in majhnega mlina. Tudi ko je njegov sin odrasel, se je soočil z opustošenjem tam, kjer je njegov oče obogatel. Odločil se je preseliti še dalje proti zahodu in se naselil v Parkdaleu v Arkansasu, kjer je kupil 400 hektarov dobre zemlje ob močvirnatem rečnem rokavu. Štiri selitve v štirih generacijah. Če to pomnožimo s tisoči, imamo zgodbo, kako se Američani pridelovali hrano na celini, ki je bila na razpolago za osvojitev.
Filozofija in miroljubno kmetijstvo
Filozofija na kateri temelji miroljubno kmetijstvo je zelo preprosta in izhaja
iz tega, da je narava popolna, v nasprotju s človeškim znanjem, ki je nepopolno
in omejeno. Glavni cilj je služenje naravi, ustvarjanje plodne zemlje in zdravih
rastlin.
In kaj lahko naredimo mi sami, ki nismo kmetje, ampak
vrtičkarji?
Začnemo lahko s čimerkoli, saj je miroljubno kmetijstvo preprosta oblika kmetovanja.
Dobro je začeti že jeseni, si postaviti osnovne cilje, kaj bi želeli izboljšati
na našem vrtu, kaj si res želimo pridelati in kakšne možnosti imamo. Pobrskajmo
po literaturi, če obstajajo kakšne druge, bolj primerne metode, kot smo jih
do sedaj poznali in prakticirali na našem vrtu. Seveda lahko razmislimo tudi
o sami obliki in arhitekturi našega vrta. Mogoče postavimo kakšno leseno klop
ali mizico, zasenčimo določeno lego, si naredimo vodne kotičke, obnovimo star
vodnjak. Posadimo več jagodičevja, oreščkov ali kar koli nam je že všeč in pri
tem ne pozabimo na naravne danosti in izkoristimo prednosti, ki nam ponuja okolje
in blažimo njegove nezaželjene vplive. In če še slučajno nimamo komposta, potem
je to prva stvar, ki vas čaka v teh dneh, da si ga naredimo. Ker brez njega
tudi vrtnariti na takšen način pač ni mogoče.
Več o osnovah miroljubnega kmetijstva in o osnovnih zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati kot so črke abecede potrebne za sestavljanje besede, če se želimo besedno sporazumevati, pa v naslednjem prispevku.
Vir:Skrivnostno življenje rastlin-
Peter Tompkins, Christopher Bird
Od konvencionalnega kmetijstva k permakulturi
Vir: www.permaculture.org.uk/mm.asp?mmfile=Article_Eating_the_view
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/MiroljubnoKmetijstvo1
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
