Piše: Rok Kralj
Curitiba je mesto v Braziliji, ki dokazuje, da je možen obstoj velikega sodobnega
mesta, ki je hkrati prijazno do svojega prebivalstva in do okolja. Mesto ima
17 novih parkov, 150 km kolesarskih stez, veliko zelenja in izjemno učinkovit
prometni režim ter sistem pobiranja smeti. Prebivalci Curitibe pravijo, da živijo
v najboljšem mestu na svetu, njihovi sosedje pa jim v tem pritrjujejo. Curitiba
je bilo nekoč povsem običajno hitro rastoče brazilsko mesto, v zadnjih petdesetih
letih se je na primer mestno prebivalstvo povečalo s 150.000 na 1,6 milijona.
Kaj je tako posebnega na tem mestu?
V 60-ih letih prejšnjega stoletja se je vodstvo mesta odločilo, da bo skupaj
s skupino mladih arhitektov naredilo načrt za prihodnji razvoj mesta, ki bo
zadovoljevalo potrebe ljudi in čim manj obremenjevalo okolje. Mestne oblasti
in arhitekti so k načrtovanju pritegnili tudi prebivalce in upoštevali njihove
predloge pri izdelavi temeljnega načrta. Jamie Lerner, eden od mladih arhitektov,
ki je sodeloval pri načrtovanju mesta, je z veliko podporo prebivalstva leta
1971 postal župan Curitibe.
Promet
Glavne prometne žile v mestu potekajo v petih koncentričnih krogih, ki se po
vzorcu pajkove mreže širijo iz središča mesta. Po teh »krožnicah« se hitro in
tekoče odvija prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi; postaje so narejene iz pleksi
stekla v obliki cevi, da potniki lahko na eni strani izstopajo, na drugi vstopajo,
kar poveča hitrost prevoza; avtobusi sprejmejo do tristo ljudi; vožnje so poceni;
javni prevoz uporablja večji del prebivalstva. Tako je v mestu hkrati poskrbljeno
za učinkovit prevoz in za čim manjše obremenjevanje ozračja.
V središču mesta so ulice namenjene pešcem, obkroža jih na desetine tisočev
rož; nizko-cenovne hiše stojijo v bližini služb, trgovin in prostorov za oddih
ter rekreacijo; šole, bolnišnice in trgovine so locirane na obrobju mesta, da
bi čim bolj zmanjšali razdalje, ki jih morajo prepotovati mestni prebivalci.
Pobiranje odpadkov
Prebivalci Curitibe ločujejo svoje odpadke na organske in na anorganske odpadke,
ki jih pobirata dve različni vrsti tovornjakov. Revne družine in skvoterji (nezakoniti
prebivalci mesta, ki zasedejo prazne stavbe), ki jih ti tovornjaki ne »dosežejo«,
lahko prinesejo odpadke v posebne zbirne centre, kjer jih zamenjajo za avtobusne
vozovnice, jajca, mleko, pomaranče ali krompir – vse pridelano v obmestnih kmetijah.
Smeti »potujejo« v predelovalni obrat (ki je zgrajen iz recikliranih materialov),
kjer jih ločujejo in prodajajo številnim lokalnim podjetjem, za kar jih mestne
oblasti posebej stimulirajo. Ta sistem zaposljuje veliko število ljudi, od alkoholikov
do novih priseljencev. Dejansko je v mestu Curitibi skoraj vse reciklirano,
kar 70 odstotkov gospodinjskih odpadkov je namenjenih reciklaži, zato so se
znatno zmanjšale površine odlagališč odpadkov in s tem tudi ogroženost vodnih
virov.
Delo
Mesto je spodbudilo nastanek preko petsto podjetij, ki ne onesnažujejo okolja
in preskrbijo eno petino vseh delovnih mest v Curitibi. Poleg tega mestne oblasti
spodbujajo podjetja, trgovine in druge institucije, da »posvojijo« po nekaj
brezdomnih otrok, ki so sicer velik problem brazilskih mest in jim zagotovijo
dnevni obrok ter manjšo nagrado za opravljanje preprostih opravil.
Urejenost mesta
Mesto je mestnim četrtem preskrbelo 1,5 milijona drevesnih sadik, da jih posadijo
in skrbijo zanje. Župan Lerner pravi: “Malokaj je v mestni arhitekturi lepše
zasnovanega, kot je drevo.”
Družine lahko dobijo zemljo za vrtičke v predmestjih, da si pridelajo hrano
zase ali za prodajo – mesto celo ponuja svetovanje za vzgojo doma pridelanih
zdravilnih zelišč. Okoljska vzgoja se začne že v zgodnji mladosti in je vključena
v ves nadaljnji izobraževalni načrt. Posledično so pogoji za življenje v mestu
izredno ugodni in med vsemi (velikimi) mesti na svetu, je Curitiba verjetno
najbolj usmerjena v ekološko ravnotežje in zadovoljstvo svojega prebivalstva.
Župan in arhitekt Jaime Lerner pravi: “Nobeno prizadevanje ni bolj plemenito,
kot da poskušamo uresničiti skupne sanje. Ko mesto sprejme za svoje poslanstvo
kvaliteto življenja; ko spoštuje ljudi, ki v njem prebivajo; ko spoštuje svoje
okolje; ko se pripravlja za bodoče generacije, takrat si ljudje delijo odgovornost
za to poslanstvo in ta medsebojna delitev je edina pot za dosego skupnih sanj.”
Vir: http://www.gibanje.org |