Piše: Rok Kralj

Curitiba je mesto v Braziliji, ki dokazuje, da je možen obstoj velikega sodobnega mesta, ki je hkrati prijazno do svojega prebivalstva in do okolja. Mesto ima 17 novih parkov, 150 km kolesarskih stez, veliko zelenja in izjemno učinkovit prometni režim ter sistem pobiranja smeti. Prebivalci Curitibe pravijo, da živijo v najboljšem mestu na svetu, njihovi sosedje pa jim v tem pritrjujejo. Curitiba je bilo nekoč povsem običajno hitro rastoče brazilsko mesto, v zadnjih petdesetih letih se je na primer mestno prebivalstvo povečalo s 150.000 na 1,6 milijona. Kaj je tako posebnega na tem mestu?

V 60-ih letih prejšnjega stoletja se je vodstvo mesta odločilo, da bo skupaj s skupino mladih arhitektov naredilo načrt za prihodnji razvoj mesta, ki bo zadovoljevalo potrebe ljudi in čim manj obremenjevalo okolje. Mestne oblasti in arhitekti so k načrtovanju pritegnili tudi prebivalce in upoštevali njihove predloge pri izdelavi temeljnega načrta. Jamie Lerner, eden od mladih arhitektov, ki je sodeloval pri načrtovanju mesta, je z veliko podporo prebivalstva leta 1971 postal župan Curitibe.

Promet

Glavne prometne žile v mestu potekajo v petih koncentričnih krogih, ki se po vzorcu pajkove mreže širijo iz središča mesta. Po teh »krožnicah« se hitro in tekoče odvija prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi; postaje so narejene iz pleksi stekla v obliki cevi, da potniki lahko na eni strani izstopajo, na drugi vstopajo, kar poveča hitrost prevoza; avtobusi sprejmejo do tristo ljudi; vožnje so poceni; javni prevoz uporablja večji del prebivalstva. Tako je v mestu hkrati poskrbljeno za učinkovit prevoz in za čim manjše obremenjevanje ozračja.

V središču mesta so ulice namenjene pešcem, obkroža jih na desetine tisočev rož; nizko-cenovne hiše stojijo v bližini služb, trgovin in prostorov za oddih ter rekreacijo; šole, bolnišnice in trgovine so locirane na obrobju mesta, da bi čim bolj zmanjšali razdalje, ki jih morajo prepotovati mestni prebivalci.

Pobiranje odpadkov

Prebivalci Curitibe ločujejo svoje odpadke na organske in na anorganske odpadke, ki jih pobirata dve različni vrsti tovornjakov. Revne družine in skvoterji (nezakoniti prebivalci mesta, ki zasedejo prazne stavbe), ki jih ti tovornjaki ne »dosežejo«, lahko prinesejo odpadke v posebne zbirne centre, kjer jih zamenjajo za avtobusne vozovnice, jajca, mleko, pomaranče ali krompir – vse pridelano v obmestnih kmetijah.

Smeti »potujejo« v predelovalni obrat (ki je zgrajen iz recikliranih materialov), kjer jih ločujejo in prodajajo številnim lokalnim podjetjem, za kar jih mestne oblasti posebej stimulirajo. Ta sistem zaposljuje veliko število ljudi, od alkoholikov do novih priseljencev. Dejansko je v mestu Curitibi skoraj vse reciklirano, kar 70 odstotkov gospodinjskih odpadkov je namenjenih reciklaži, zato so se znatno zmanjšale površine odlagališč odpadkov in s tem tudi ogroženost vodnih virov.

Delo

Mesto je spodbudilo nastanek preko petsto podjetij, ki ne onesnažujejo okolja in preskrbijo eno petino vseh delovnih mest v Curitibi. Poleg tega mestne oblasti spodbujajo podjetja, trgovine in druge institucije, da »posvojijo« po nekaj brezdomnih otrok, ki so sicer velik problem brazilskih mest in jim zagotovijo dnevni obrok ter manjšo nagrado za opravljanje preprostih opravil.

Urejenost mesta

Mesto je mestnim četrtem preskrbelo 1,5 milijona drevesnih sadik, da jih posadijo in skrbijo zanje. Župan Lerner pravi: “Malokaj je v mestni arhitekturi lepše zasnovanega, kot je drevo.”

Družine lahko dobijo zemljo za vrtičke v predmestjih, da si pridelajo hrano zase ali za prodajo – mesto celo ponuja svetovanje za vzgojo doma pridelanih zdravilnih zelišč. Okoljska vzgoja se začne že v zgodnji mladosti in je vključena v ves nadaljnji izobraževalni načrt. Posledično so pogoji za življenje v mestu izredno ugodni in med vsemi (velikimi) mesti na svetu, je Curitiba verjetno najbolj usmerjena v ekološko ravnotežje in zadovoljstvo svojega prebivalstva.

Župan in arhitekt Jaime Lerner pravi: “Nobeno prizadevanje ni bolj plemenito, kot da poskušamo uresničiti skupne sanje. Ko mesto sprejme za svoje poslanstvo kvaliteto življenja; ko spoštuje ljudi, ki v njem prebivajo; ko spoštuje svoje okolje; ko se pripravlja za bodoče generacije, takrat si ljudje delijo odgovornost za to poslanstvo in ta medsebojna delitev je edina pot za dosego skupnih sanj.”

Vir: http://www.gibanje.org