Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mati_Tereza

Mati Tereza - svetnica ulice nedelja, 11. junij 2006 @ 05:12 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Adam Parsons Ko je Mati Tereza leta 1997 umrla, se je mnogo ljudi spraševalo, če bo njen sestrski red preživel. Po osmih letih Adam Parsons raziskuje zapuščino znanih Sester usmiljenja. Južnoindijski monsunski dež je lil kot iz škafa, medtem ko sem z drugimi prostovoljci tekel proti bolnišnici. Lastniki stojnic in častilci templjev na trgu so se iz zavetja rogali, kar me je spravilo v smeh, ko sem premočen stopil na stopnišče vrat. 'Nirmal Hriday, Misijonarke usmiljenja: Dom Matere Tereze za nebogljene in umirajoče,' je pisalo na tabli. Moj nasmeh ni trajal dolgo. Znotraj sta bili dve dolgi vrsti raztegljivih postelj, natrpani z boleče suhimi Indijci. Zatohel vonj po razkužilih me je razorožil. Nekateri moški v ospredju so bili priključeni na cevke, mnogi so negibni ležali in z votlimi očmi strmeli navzgor. Pacienti na vhodu bi lahko bili najstniki, njihova izčrpana telesa pa so bila podobna starcem. Ob veži, kjer sem svojo torbo z drugimi prostovoljci vred stlačil v omaro, je bila druga soba, v kateri so bile ženske z obritimi glavami, v enakih ogrinjalih. Tudi te so bile izstradane do kosti, strmele so v prazno in izgledale mentalno motene. Mnoge med njimi tukaj sčasoma umrejo. Smo v Karigathu, v središču Kalkute, v bolnišnici, ki ni takšna, kot so druge. Predvsem je to center, ki ga je odprla Mati Tereza. Ne samo, da služi najbolj problematičnemu mestu na svetu, pač pa sprejme samo ljudi z ulice, zapuščene in na robu smrti. V resnici sploh ne gre za bolnišnico, temveč za zgradbo, darilo sosednjega hindujskega templja, ki je bilo preoblikovano v bolnišnico. Nune hitijo naokoli, oblečene v bele sarije z modrimi trakovi, in nekaj bratov v navadnih oblekah in predpasnikih jim pomaga. Njihova filozofija je uokvirjena na steni: 'Najvišji cilj človeškega življenja je umreti v miru z Bogom.' Ironično je, da je nekdo, ki je od rojstva popolnoma omalovaževan, ki je spal na umazanih ulicah, beračil ali potiskal rikše skozi mesto, ob smrti brezplačno pobran s ceste. Zgolj zato, da bi umrl s kančkom dostojanstva, da bi se sočlovek zavedal njegovega konca. Kar je še bolj presenetljivo je število zahodnih prostovoljcev, ki se tukaj, osem let po smrti Matere Tereze, še vedno zbirajo. V enem samem dnevu jih lahko pride sto, med njimi nekaj neustrašnih turistov, večina pa, da bi podarili svoj čas, energijo in prihranke in da bi pomagali najbolj ubogim med ubogimi v severni Bengaliji. Ponavadi so to mladi, ki si odtrgajo čas med študijem in običajno ostanejo od šest mesecev do enega leta. Prvega dne sem se po neprespani noči zbudil zgodaj. Ne samo, da sem bil rahlo paraliziran zaradi pričakovanja, ker bom delal v 'zatočišču smrti', kot nekateri imenujejo Nirmal Hriday (v bengalščini pomeni 'Čisto srce'), ampak je bila moja soba vlažna od monsunskega dežja, kopalnica pa poplavljena. Ob sedmi uri zjutraj se morajo vsi prostovoljci srečati v Motherhouse, najbolj znani glavni četrti na ulici 54A Lower Circular Road, kjer postrežejo zajtrk s kruhom, bananami in sladkanim čajem. Ob pol osmih prostovoljci, ki oblegajo mize, odhitijo, da bi ujeli lokalne avtobuse do različnih centrov okoli mesta. Bolnišnica za umirajoče je, presenetljivo, najpopularnejše mesto tukaj. Tega jutra smo za 100 pacientov v Kaligatu potrebovali 70 prostovoljcev, med katerimi jih je večina nosila pisane rute (bandane), ki so jih ščitile pred nalezljivimi ušmi. Samo prvi avtobus je bil napolnjen s štiridesetimi prostovoljci, nato je prišla v bolnišnico še manjša armada Južnih Korejcev in Japoncev, mnogo so celo nosili kirurške maske, rokavice in plastične zaščitne obleke, kot da so pripravljeni na biološko vojno. Pacienti, ki so ležali na posteljah, se niso menili zanje, do tega nenadnega pritoka ljudi so bili povsem ravnodušni. Nihče ni nikomur povedal, kaj naj počne. Nekaj sester je pričelo oskrbovati z gangreno okužene rane, ob katerih sem lovil sapo in pogledoval vstran, nato pa jih ponovno pogledal z nezaupanjem. Skozi oteklo rumeno nogo nekega moškega sem lahko videl kost. Vsem bolnikom so razdelili zdravila, nekateri so se jim upirali. Potem je nastopil čas za umivanje. Prostovoljci so dvignili lažje bolnike in jih nesli v kopalnico, kjer sta jih dva krepka Italijana hitro slekla in oprhala. Nekaj pacientov se je lahko samih opoteklo nazaj v postelje, večino pa so golih nesli nazaj, jih posadili na rob postelje in jih obrisali. V določenem trenutku so iz ozadja prinesli telo na nosilih, povito v belo rjuho. Do tega trenutka še nisem opazil table z dnevno statistiko pri vhodu: moških 50, žensk 47, sprejetih 0, odpuščenih 0, smrt 1. To je bilo ganljivo in šokantno jutro, skoraj preveč, da bi lahko prenesel. Nisem slišal niti glasnega monsunskega naliva, ki je bučal zunaj. Nekoč, med serviranjem kosila, me je nek brat opozoril, naj prevzamem njegovo mesto ob nezavestnem moškem, ki so ga pravkar prinesli k vhodu. Posnemal sem ga in položil svojo roko moškemu na srce. Vse, kar sem lahko občutil, je bilo komaj boreče se in sopeče bitje skozi ostro štrleča rebra – trebuh moškega je bil popolnoma vdrt zaradi lakote in očitno je bil tik pred smrtjo. Nekaj časa sem bil popolnoma v šoku, nisem vedel, če naj molim za njegovo dušo in prosim za odpuščanje grehov ali naj ga samo pazim, dokler ne umre. Namesto tega sem opazil, da si ga predstavljam kot mladega dečka, polnega vneme in upanja, ki sedaj nesmiselno leži v bolnišnici, z luskavo kožo, brez zob, v bednem telesu, ki bi lahko bilo staro od 35 do 70 let. V nekaj urah bo zapisan na tabli, kot številka dve med današnjimi mrtvimi. Zgodbo, ki pojasnjuje, kako je nastal Nirmal Hriday, je Mati Tereza pogosto povedala v svojih javnih govorih. Nekega dne, na začetku 50. let, je na pločniku pred neko bolnišnico videla nekaj, kar je spominjalo na kup cunj. Ko je pogledala nekoliko bliže, je zagledala žensko srednjih let, še komaj pri zavesti, ki so ji obraz pojedle podgane in miši. "Mati", kakor so ji rekli v njenem redu, je žensko odnesla v bližnjo bolnišnico, kjer so jo zavrnili, češ da ni nobene prazne postelje, ženska pa že tako ali tako umira. Čudaški nuni so predlagali, naj jo odnese nazaj na pločnik. Le zaradi vztrajanja Matere Tereze, ki je bila blizu obupa, so žensko sprejeli in jo namestili na žimnico na tleh, kjer je čez nekaj ur umrla. "Takrat sem se odločila, da bom poiskala prostor za umirajoče in zanje skrbela," je dejala Mati Tereza. Ko je prejela "klic" Boga, naj zapusti prejšnje delo – poučevanje učenk v ženskem samostanu, je 1948 leta zapustila svoj samostanski red in takoj pričela s poučevanjem najrevnejših otrok. Pri tem je uporabljala palico v blatu. Brez vsake materialne pomoči je ure in ure hodila po nevarnih ulicah Kalkute (leta 2001 preimenovane v Kolkato) ter prosila za zdravila in sredstva. Sama je v nekaj tednih odprla dve šoli in dispanzer, v nekaj mesecih se ji je pridružilo še deset sester in v letu dni je prejela podporo Holy See in je lahko osnovala lasten sestrski red. Za preprosto nuno iz Jugoslavije je bil to neverjetni dosežek. Ustava Misijonark usmiljenja obsega 275 pravil in poleg običajnih treh še četrto zaobljubo, ki jo sestre imenujejo "naš način". Gre za prostovoljno in srčno darovanje samega sebe najrevnejšim me revnimi. To je četrta ob običajnih treh zaobljubah – k čistosti, revščini in pokorščini. Kdor se želi pridružiti temu redu, se mora odreči varnosti samostanskih zidov in sprejeti trpljenje, odrekanje in celo smrt, streči bolnim, umirajočim, gobavim in neljubljenim. Vsem, ki so izgubili vero in upanje v življenje. Te zaobljube pomenijo tudi opustitev vseh vezi z družino in dragimi, pomenijo vrniti se domov morda enkrat na deset let. Delati je potrebno neverjetno trdo, pogosto 18 ur dnevno, šest ali sedem dni tedensko, brez kakršnegakoli materialnega razkošja, edina dovoljena lastnina so trije ceneni bombažni sariji in vedro. Kljub tem nepredstavljivim naporom Misijonarke usmiljenja sprejemajo v svoje vrste največje število novink v Cerkvi. V času, ko število članov Cerkev po vsem svetu upada, imajo Misijonarke usmiljenja več kot 4000 sester in novink ter milijon in več sodelavcev v več kot 40 državah. Geoffrey Moorhouse, avtor knjige Kalkuta (izdane 1971), je zapisal: "So trenutki v Nirmal Hridayju, ko obiskovalec lahko verjame, da je prispel v pekel." Ko slišiš, da sestre uporabljajo pinceto za vlečenje črvov iz ran bolnikov, ko slišiš za mlade, ki umrejo od uničenih pljuč ali lakote, ko slišiš za matere z duševnimi motnjami, ki jih družine pustijo umreti, se "pekel" zdi povsem ustrezna beseda. Ampak v času, ko sem hodil med tesnimi vrstami ležišč, pobiral telesa za kopanje in se previdno izogibal moškim, ki so se ponečedili, se mi je bolnišnica zdela vse bolj podobna svetišču in vse manj hiši kuge. Revni moški in ženske so se vsak dan zbirali na zunanjih stopnicah in upali, da se bodo našla zdravila ali postelja zanje. Nek vztrajni moški v capah, odvisnik od heroina, je baje obiskal vse centre Misijonark usmiljenja v mestu. Prava groza Kalkute je bila torej zunaj, na ulici. Nekateri bolniki so živeli tukaj že leta in niso kazali nobene želje, da bi odšli. Videl sem le enega moškega, ki je vstal iz svoje postelje in malo potelovadil s svojimi šibkimi nogami, pri čemer mu je pomagal neki Francoz. Nekaj pacientov je znalo dobro angleško, kot na primer starejši gospod Subhujee. Povedal mi je, da se je nekega dne sesul na ulici, ko mu je rikša s svojim kolesom peljal čez levo nogo. Noga je bila zdaj v mavcu, kar ga je za tri mesece spravilo v posteljo, vendar je deloval vdano v usodo, celo pomirjeno. Ko sem nekega jutra tekel po dežju, po angleški časopis zanj, kasneje ga je bral na svojem ležišču, sem bil vesel, da lahko storim nekaj koristnega. Bili pa so tudi grenki trenutki. Blizu vhoda je bil fant, star morda 20 ali 25 let, ki je izgledal kot tisti na fotografijah žrtev lakote. Imel je velike prestrašene vodene oči, pobrito glavo, suho in koščeno telo ter izstopajoča rebra. Nihče mi ni znal povedati, kaj je narobe z njim, uganil sem, da je v zadnji fazi aidsa ali izrazite podhranjenosti. Večina prostovoljcev ga je nekako spregledala in večino časa je ležal pokrit z odejo čez glavo. Ampak nekega dne sem po zajtrku sedel na njegovo posteljo, da bi z njim spregovoril kakšno besedo. Le počasi in s težavo se je premikal, ko da je v drugem svetu. Gledal me je, da bi me prepoznal, in počasi kazal z rokami po svojem telesu. Pričel je jokati in v bengalščini mrmrati, da je v neznosnih bolečinah. Postalo mi je neznansko hudo zanj, začutil sem strah in tesnobo. To sem v Indiji doživel le redko, kot da je bila moja sposobnost sočutja zaradi moje zaščite zmanjšana. Ampak fant ni iskal usmiljenja, prosil me je, da bi ga zmasiral in mu tako vsaj malo zmanjšal bolečine. Med zajtrkom naslednjega dne mi je nekdo rekel, naj ponudim topli napitek starejšemu moškemu, ki je ravno prišel. Ko sem prišel v njegovo bližino, sem odskočil nazaj, njegova odprta usta so bila grčava in razprta. Strmel je navzgor s topim pogledom, kot da je komaj pri zavesti. Njegovo Adamovo jabolko se je divje skrivilo in nek španski prostovoljec me je opozoril, da ne sme piti tekočine. Pomislil sem, ampak če ne bo pil, bo zagotovo umrl. Ko sem se naslednjega dne vrnil, je bil starec že nova označba na oglasni deski, novo ime v ogromnem registru in v postelji številka štiri je ležal nekdo drug. Naloga pomagati in lajšati revščino v tako velikem obsegu se je zdela nemogoča in brezupna, ampak sestra Georgina, starejša nuna v Nirmal Hridayju, je izžarevala radost, ki je bila za to okolje na moč nenavadna. "Mnogi so preživeli," mi je sestra povedala nekega jutra. "Nekateri so prišli zelo podhranjeni, v treh dneh pa so že lahko odprli oči. Če so prišli iz drugih dežel, smo jim kupili avtobusno vozovnico in so se lahko vrnili domov. Ne dajemo jim denarja, imamo človeka, ki kupuje takšne stvari. In potem se lahko vrnejo v svojo vas in spet pričnejo delati. Toliko ljudi pride, da ne moremo sprejeti vseh, nenehno preusmerjamo paciente drugam. Tiste, ki lahko beračijo in hodijo, odpustimo in jim rečemo, naj se vrnejo, če se ne bodo dobro počutili.« Ko sem govoril s sestro Georgino, sem spoznal, da sem od nje želel, da mi nekako pomaga pri moji zagrenjenosti, ki sem jo občutil ves teden, oziroma mi pojasni nepravični položaj teh ljudi. Ko sem jo vprašal, kaj misli o prihodnosti in če ima upanje, da se bo ta obupna revščina kdaj končala, je odgovorila na kratko in preprosto: "Zaupajte v Boga." Kot je zapisal uradni biograf Matere Tereze in njen osebni prijatelj Navin Chawla, je nemogoče razumeti predanost Misijonark usmiljenja, ne da bi doumeli, da je za njih vsak umirajoči kot umirajoči in zapuščeni Kristus. Ta dobrotljiva filozofija se kaže v pogostih podobah križanja, ki krasijo mnoge zidove v Nirmal Hridayju. Pod Jezusom so zapisane besede: "Žejen sem." Mati Tereza je pogosto dejala, da je vse to "Njegovo delo" in ne njeno. Sebe je razumela kot "instrument, majhen svinčnik v rokah Gospoda." V svojem znanem govoru ob sprejemanju Nobelove nagrade leta 1979 je v svojem prvem stavku izrekla: "Nisem vredna." Misijonarke usmiljenja delujejo bolje kot kadarkoli prej. Celo brez zanimanja medijev, čeprav bi to morala biti njihova naloga. Delo Misijonark usmiljenja je zgodba o uspehu, kakršnih poznamo le malo. Njihova zgodba pripoveduje o tem, da se sramota človeštva še kar nadaljuje. Mati Tereza je bila popolna uganka, bila je izrazito ortodoksna nuna, a njena ponižnost je pretresla ves sveta. Ko človek obišče center Motherhouse, pa čeprav samo za kratek čas, vidi, kako trajni so učinki njenega navdiha, k njeni fotografiji ljudje vsak dan prinašajo sveže cvetje, pogosto so to sikhi, muslimani ali hindujci. Mnogi v solzah molijo nad njenim grobom. V svojem življenju je prejela številne nagrade in časti, pa ni bila izobražena ali posebej dobra govornica. Njene zapuščine in njenih izjemnih dosežkov ne moremo razumeti, tako je zaključil tudi Navin Chawla, ne da bi ob tem priznavali nekaj "skrivnostno duhovnega, božjega, božanskega". Ko sem zadnjič zapuščal Nirmal Hriday, ko sem šel mimo revnih na stopnicah, čakajočih v upanju, da se bo našel prostor zanje, ko sem šel mimo beračev na trgu, sem vedel, da sem priča pogledu na življenje, ki me bo spremenil za vedno. To ni bilo delo, ki bi ga lahko opravljal dolgo, princ Philip je to imenoval praktično sočutje. To delo zahteva psihološko trdnost, ki jo je Kalkuta nenehno preizkušala, še zlasti v vlažni mokroti monsunskega poletja. Ko sem sedel na neverjetno natrpani postaji Howrah in čakal na vlak za Delhi, se mi je približal obupno deformiran berač, ki se je plazil po vseh štirih, na hrbtu pa je imel prazno pločevinko. Vanjo sem potisnil bankovec in ko se je plazil stran sem ga, in bilo me je sram, fotografiral od zadaj. Berač je to opazil in se je ustavil. Za zahodnjaške oči je bilo to nekaj grozljivega, v Indiji pa je to preprosto del strašne in brezkrajne dileme, pogledati ali ne pogledati, dati ali ne dati, čutiti odpor ali strah. Potem pa se skriješ v zavetje svojega življenja, v katerem si zdrav in imaš vsega v izobilju. Med Materjo Terezo in ljudmi, kot sem jaz, je razlika. Razlika je med Vzhodom in Zahodom, med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Ali opazuješ s svojim pametnim mnenjem, teoretiziraš in diskutiraš ali pa prepoznaš potrebo in pozabiš sebe v dajanju? Za Misijonarke usmiljenja to vprašanje ni nikoli obstajalo, zanje se edini odgovor nahaja v prostovoljnem služenju najrevnejšim med revnimi. "Ko od lakote umre revni človek, se to ni zgodilo zato, ker zanj ne bi hotel poskrbeti Bog. Zgodilo se je, ker niti ti niti jaz nisva temu človeku hotela dati tega, kar potrebuje," je dejala Mati Tereza. "Lakota obstaja zato, ker si ljudje kopičijo imetje in ne dajejo, ne delijo." Share Slovenija Komentarji (0) www.pozitivke.net