Ko so živali že dolgo živele na Zemlji, so se naveličale občudovati drevesa, cvetje in sonce. Začele so občudovati sebe. Vsaka žival si je želela občudovanja, zato je del dneva porabila za lišpanje.

Kmalu so živali pričele prirejati lepotna tekmovanja. Včasih je zmagal Tiger, včasih Orel in včasih Pikapolonica. Tekmovale so vse živali in vsaka si je močno prizadevala za zmago. Toda najbolj pogosto je ta čast doletela eno in isto žival – Severno Medvedko.

Severna Medvedka je bila bela. Pravzaprav ne tako zelo bela kot sneg, ampak še vedno bolj bela kot katerakoli druga žival. Vse živali so jo občudovale, naskrivaj pa so ji bile tudi nevoščljive. A najsi so si še tako želele, da bi bila medvedka malo manj lepa, nagrado so ji le morale vedno znova prisoditi.

»Severna Medvedka, v svojem belem kožuhu si skoraj prelepa,« so se ji dobrikale.

Njej pa je vse to kmalu stopilo v glavo. Zaljubila se je vase. Kar naprej si je umivala kožuh in si ga gladila, da bi bil še bolj bel. Čez čas je zmagovala prav na vsakem tekmovanju. Druge živali so lahko upale na zmago, samo če je deževalo, saj je Severna Medvedka takrat raje ostala doma.

»V mokrem pa že ne grem ven,« je rekla. »Vsi bodo blatni, še mene bodo popackali.«

Ob takih priložnostih je za spremembo zmagala kakšna druga žival, morda Žaba ali Raca.

Severna Medvedka je imela krog mladih občudovalcev, ki so se nenehno vrteli okrog nje. Med njimi je bilo največ Tjulenjev, ki so bili tudi sami zelo gizdavi. Ko je stopila na prag, so jo vedno pozdravili z glasnim odobravanjem:

»Oooooooh! Kako je prekrasna!«

Ni trajalo dolgo in bila je prepričana, da je njen beli kožuh pomembnejši od vsega drugega. Če se je vanj ujela še tako drobna smet, se je že raztogotila.

»Le kako naj žival v tej deželi ohrani svojo lepoto!« se je razburjala. »Zaradi tega prahu in umazanije nihče ne more videti, kako lepa sem v resnici. V resnici sem dosti bolj bela, kot je videti. Nič, kam drugam bom šla, nekam, kjer ne bo prahu in blata. Katero deželo mi svetujete?«

Tako je govorila samo zato, da je vznemirila Tjulenje, ki so jo potem začeli rotiti:

»O, nikar nas ne zapuščaj. Prosimo te, nikar nam ne odtegni svoje lepote. Vse bomo storili zate, kar boš hotela.«

To je zelo rada slišala.

Kmalu so jo prihajale gledat živali z vseh koncev sveta. Pasle so zijala in se čudile, ona pa se je sončila na svoji skali in se leno pretegovala. Potem so šle živali domov in skušale tudi same postati tako lepe kot ona, a je bil ves trud zaman. Niso bile prave barve. Bile so črne, rjave, rumene, rdečkaste, progaste ali pegaste, bela pa ni bila nobena. Večina je prej ali slej obupala, vendar so mnoge še kar naprej hodile pred njen brlog in jo zavistno občudovale. Nekatere so ji prinesle jedačo in pijačo in so imele piknik.

»Le dobro si jo oglejte,« je rekel Nilski Konj svojim otrokom. »Glejte, da boste tudi tako lepi, ko boste veliki.«

Severna Medvedka pa je bila vse bolj nezadovoljna.

»Koliko prahu vzdiguje ta množica,« je vzdihovala. »Le kako naj se jih znebim? O, ko bi bila kje kaka dežela brez zrnca prahu, sončna, vsa samo zame…«

Počasi pa so se živali naveličale tega, da je bila Severna Medvedka deležna tolikšnega občudovanja, one pa nič. Med vsemi je to najbolj prizadelo Sivega Sokola.

Že res, da je bil tudi on čudovit, na žalost pa ni bil bel. Tako se je znova in znova dogajalo, da se je moral na lepotnem tekmovanju zadovoljiti z drugim mestom, medtem ko je prvo zasedla Severna Medvedka.

»Če bi ne bilo nje, bi zmagoval jaz,« je besnel Sivi Sokol. Tuhtal je in tuhtal, kako bi se je odkrižal, in končno se je domislil.

Nekega dne jo je šel obiskat.

Še prej je treba povedati, da je Sivi Sokol prepotoval vse dežele na svetu. Bil je pravi svetovni popotnik in živali so to dobro vedele.

»Poznam deželo, ki je tako čista, da je bolj bela kot tvoj kožuh,« je povedal Severni Medvedki. »Ne rečem, tvoj kožuh je čudovito bel, a ta dežela je vseeno bolj bela. Skale so kot čisto steklo in zemlja kot leden sladoled. Umazanije nikjer ne najdeš, tudi prahu in blata ne. V tej deželi bi bila še bolj bela, kot si že. In tudi žive duše ni tam. Bila bi kraljica.«

Severna Medvedka je le s težavo prikrivala navdušenje.

»Da bi bila kraljica te dežele, praviš?« je vzkliknila. »Saj to je kot nalašč zame. In nobenih množic, nobene umazanije? In praviš, da so skale steklene?«

»Skale so ogledala,« je prikimal Sivi Sokol.

»Prekrasno!« je vzkliknila Severna Medvedka.

»Dež pa je tak kot bel puder,« je dodal.

»Zmeraj lepše! Kako hitro sem lahko tam, proč od vseh teh zijal in umazanije?« Nihče ni vedel odgovora.

 »Selim  se v drugo deželo,« je potem oznanila drugim živalim. »Tu je preveč umazanije.«

Sivi Sokol je za prevoz poprosil Kita. Sam mu je sedel na glavo, da je kazal pot, Severna Medvedka je sedela na Kitovem hrbtu in se razgledovala po morju, na repu pa so se peljali Tjulenji, ki so jo lepo prosili, naj jih na vsak način vzame s sabo.

Čez nekaj dni so pripluli na Severni tečaj, v deželo večnega snega in ledu.

»Prispeli smo,« je oznanil Sivi Sokol. »Vse je natanko tako, kot sem rekel. Nikjer žive duše, nobene umazanije, povsod samo čudovita popolna belina.«

»In skale so v resnici ogledala!« se je razveselila Severna Medvedka ter pri priči stekla k najbližji stekleni gori in se začela lepotičiti.

Od takrat je vsak dan posedala na tej ali oni ledeni gori in se občudovala v ledenih ogledalih. Tjulenji pa so ji delali družbo. V tej novi, brezmadežno čisti deželi, je njen kožuh res postajal  čedalje bolj bel, in bolj kot je bil bel, večjo hvalo so ji peli Tjulenji.

Sklenila je, da se nikoli več ne vrne tja, od koder je prišla, in res – še dandanes živi na Severnem tečaju, obdana s svojimi zvestimi oboževalci.

Sivi Sokol pa se je vrnil in povedal živalim, da je Severna Medvedka za vedno odšla. Živali so se razveselile novice in spet začele skrbeti za svojo lepoto. Vsaka si je mislila:

»Zdaj, ko Severne Medvedke ni več, bom mogoče jaz tista, ki bo zmagala na lepotnem tekmovanju.«

Sivi Sokol pa si je mislil:

»Zdaj sem gotovo jaz najlepši od vseh.«

Toda na prvem lepotnem tekmovanju je zmagala Mala Rjava Miška zaradi svojih rožnatih tačk.

Ted Hughes: KAKO JE NASTALA SEVERNA MEDVEDKA
Vir: ČAROVNICA IN MAVRIČNA MAČKA: sodobne angleške pripovedi za mladino. Izbrala Ifigenija in Veseljko Simonović. Prevedli: Ifigenija in Veseljko Simonović, idr. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. (Zbirka Sončnica).

Danijela Premzl