Izgubljeno leto za krožno gospodarstvo
Evropska komisija je objavila nove predloge za prehod v krožno gospodarstvo, a je novi sveženj precej šibkejši od tistega, ki ga je Komisija objavila julija 2014. Prvotni sveženj o krožnem gospodarstvu je nova Komisija konec prejšnjega leta umaknila z argumentom, da želi oblikovati ‘boljšo zakonodajo’.

Po številnih in odločnih kritikah umika tako s strani držav članic, Evropskega parlamenta, lokalnih skupnosti, velikega dela industrije ter nevladnih organizacij, je Komisija zagotovila, da prvotni sveženj umika zato, ker bo v 2015 pripravila bolj ambicioznega. Danes objavljeni predlogi Komisije vsebujejo nižje cilje na področju odpadkov in recikliranja.

Pred letom dni je nova Komisija dejala, naj je ne sodimo po umiku svežnja o krožnem gospodarstvu, pač pa po tem, kako kvaliteten predlog bo objavila konec letošnjega leta. To, kar je dala na mizo pa je velik korak nazaj in izgubljena priložnost Evrope za trajnostni izhod iz krize: pričakujemo lahko manj delovnih mest, več emisij toplogrednih plinov in večjo porabo naravnih virov, kot je bilo načrtovano v prvotnem svežnju.

Zaradi naraščanja globalnega prebivalstva in hitro rastočih gospodarstev, s tem pa vse večje porabe omejenih naravnih virov, je večja snovna učinkovitost za Evropo bistvenega pomena. Pred Evropskim parlamentom in Svetom ministrov je zdaj naloga, da svežnju v nadaljevanju postopka dodajo več ambicij. Sveženj vsebuje nove pobude glede oblikovanja izdelkov tako, da jih bo lažje popravljati, reciklirati in bo njihova življenjska doba daljša. Vendar pa so številni deli svežnja oblikovani zgolj kot nezavezujoče pobude in ne vsebujejo potrebnih zakonodajnih in ekonomskih ukrepov.

Primerjava med svežnjema:

Številne regije v Evropi dokazujejo, da je v kratkem časovnem obdobju možno doseči visoke stopnje recikliranja, če je le dovolj politične volje. Leta 2002 je pokrajina Gipuzkoa (Španija) 80 % komunalnih odpadkov še vedno odlagala, leta 2011 so jih reciklirali že 32 % in leta 2015 dosegli cilj, ki na ravni EU velja za leto 2020. Ljubljana je leta 2004 ločeno zbrala približno 5.000 t svojih odpadkov, leta 2015 pa že 63 % oziroma skoraj 50.000 ton.

Cilji odlaganja 10 % odpadkov na odlagališča do leta 2030, vključno z odpadki, ki jih je možno reciklirati ali kompostirati, so dodatni razlog za zaskrbljenost nevladnih organizacij, saj v kombinaciji z nižjim ciljem skupnega recikliranja daje možnosti državam, da cilje dosežejo s sežiganjem ali sosežiganjem odpadkov ter tako ne izkoristijo vsega potenciala v mešanih komunalnih odpadkih, iz katerih se da koristno izločiti nadaljnjih 80 % surovin.

Nedavno objavljena raziskava o vplivih ravnanja z odpadki na podnebne spremembe potrjuje, da imajo ukrepi na vrhu odpadkovne hierarhije (preprečevanje, ponovna uporaba in recikliranje) občuten vpliv na obseg zniževanja emisij TGP. Kot pravi poročilo, je podnebju prijazna strategija glede materialov in odpadkov tista, pri kateri materiali neprestano krožijo preko gospodarstva in kjer je ‘odtekanje’ materialov v mešane ostanke odpadkov in ravnanje z njimi minimalno.” Recikliranje 1 tone plastične embalaže lahko prihrani 500 kg CO2 eq, če uporabimo 1 tono manj plastike, pa se izognemo kar 6-krat več emisijam (3 tone CO2 eq). Preusmerjanje odpadkov z odlagališč v energetsko predelavo je premik zgolj za en nivo višje v hierarhiji ravnanja z njimi, kar je za prehod v krožno gospodarstvo preprosto premalo.