Teden dni pred napovedano prireditvijo 14. gradovi kralja Matjaža je na ravnici Mitnek v Podpeci nad Črno na Koroškem vse pripravljeno za tekmovanje v gradnji snežnih gradov. Do petka se je za sodelovanje na tekmovanju, ki bo potekalo v soboto, 28. januarja, prijavilo 30 ekip iz vse Slovenije, pričakujejo pa jih približno toliko kot lani, ko so se v gradnji pomerile 103 ekipe.
Pod mogočno Peco je v času od prve prireditve leta 1993 zraslo natanko 583 snežnih gradov, je povedal član organizacijskega odbora prireditve Aleš Tomše. Lani si je prireditev ogledalo okoli 5000 obiskovalcev, množičen obisk pa organizatorji dogodka, družba Park kralja Matjaža, črnjanska občina in okrepčevalnica Pri Matjažu, pričakujejo tudi letos.
Pravila tekmovanja so že več let enaka. Ekipe štejejo od pet do osem članov, njihova starost pa je neomejena. Svoje zamisli bodo po predhodno oddani skici gradu lahko uresničevali na prostoru, velikem pet krat pet metrov, pri tem pa bodo ob ledu, vodi in šibju lahko uporabljali tudi kompaktni umetni sneg. Ta je namreč po izkušnjah graditeljev bolj primeren za gradnjo kot naravni, ki ga sicer v teh dneh pod Peco ne manjka. Dva velika kupa umetnega snega tako že čakata na graditelje gradov, organizatorji pa upajo, da ju ne bo prekril kakšen novi naravni sneg.
Prijava na tekmovanje do 25. januarja znašal 1500 tolarjev na osebo, po tem datumu pa se bo povišala na 1800 tolarjev na osebo. Tekmovalci bodo sicer dobili spominsko darilo ter topel obrok.
www.dnevnik.si
|
Kralj Matjaž v Podpeci že čaka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 22. januar 2006 @ 07:55 CET
Oženjen s svojo samoto
jo je spoznal in nagovoril.
Obarvan z belino snežne gore
jo je prijazno pozdravil
in sonce mu je namenilo nekaj moči,
da je v lica zardel in se nasmehnil.
Njegove tople besede
so razveselile njeno srce.
Njegova pokončna drža duha
jo je okrepila, kakor zvok iz glasbila,
ki se dvigne in dotakne neba.
Na vsem lepem sta sever in dež
izrazila željo, da pobelita oba.
Zapihala je burja, dež je ledenel,
ogenj znotraj nje je še tlel.
Čisto obzorje in sinje ozračje
je zven glasu glasbila še okrepilo,
z njim razpršilo meglice
in zbudilo mlade gozdove
polne skrivnosti.
Stara hiša v gozdu
je pod streho sprejela oba
in zbudila Kralja Matjaža iz sna,
ki sta ga imela v spominu
iz otroštva in bajk.
Še preden sta se ustalila v njej,
je sonce zasijalo in hišo pozlatilo.
Sedla sta v gozdu na klop
in uživala enovito ugodje.
Sedeča vsaksebi,
sramežljiva, klopci na rob,
sta čutila prekipevajočo moč,
ki je prodirala v njiju
z nežnostjo tihega dežja,
ki se zbira z vseh strani neba.
Nato je sonce posijalo
in val ljubezni je zagrnil gozd
in ga s toplimi žarki ogrnil.
Toplota je stopila ledeno goro
in voda je prekrila polje in log.
Ko sta se duši stopili v eno –
se je med njima usedel pravični Bog.
Na tem mestu je zrasla roža naravna
sredi divjine, kamor jo ženeta ogenj
in sla v višine. Pod njo se vleče
srebrna reka, ki roži podarja sreče dih,
večno življenje in on jo obarva tih
z ljubeznijo, ki je ni še nihče
nikoli opisal, niti izbrisal.
Njena luč si skoz njega prodreti želi
s toploto, ki stopi vse ledene snovi.
Sedmero težkih vrat je odklenila,
v hišo s tisoč dvoranami je vstopila.
Ni ji uspelo ničesar vzeti,
zemeljske dobrine v posesti imeti,
povsod je sijala le ljubezen srca
iz zelenega maha in podrasti,
v brezmejno kraljestvo duha.
Kralj Matjaž je sameval svoj sen.
On ji je odklenil srce in skopnel.
Dolini je vodo reke podaril.
Ona pije iz nje solze srca
in vonja dišečo rožo ljubezni,
ki raste skrita globoko,
očem nevidna v breznu.