Piše: Bono Baršek

1. poglavje: ZORA MANIFESTACIJE

Vsak težak izraz bom prevedel v našega z najboljšim možnim prevodom ali opisom, vendar se bom kasneje držal originalnega izraza, kar je - jasno - zato, da namesto ene besede ne uporabljam znova in znova par stavkov.

Manifestacija pomeni izraženo, tisto, kar je vidno, občutno, zaznavno, za razliko od nemanifestiranega, ki se ga ne da izraziti, zaznati, občutiti. Manifestacija je razodevanje, zunanji izraz neke sile. Sile same ne moremo videti, njeno posledico ali izraz pa. Ali lahko vidite mraz? Ne, lahko pa ga čutite, lahko vidite posledice (slana, led), videti ga ne morete. Ali lahko vidite elektriko? Ne, lahko pa zaznamo njeno delovanje. Delovanje električnih strojev je manifestacija sile, ki ji rečemo elektrika, vendar pa njena sama narava ostaja skrivnost, merimo jo lahko samo po tistem, kar naredi.

Tako je tudi v Kozmosu in v globini vseh nam znanih sil. Pojem neizraženega, nemanifestiranega, je čisto bivanje. Ne moremo reči, da ga ni. Čeprav ni izraženo, ONO je. ONO je izvor vsega, kar nastaja. ONO je edina realnost, samo ONO je trajno, večno, vse drugo je samo privid. Za neizraženo lahko rečemo samo JE. ONO je glagol "biti", je stanje čistega BISTVA, brez lastnosti in brez zgodovine. ONO je vedno tukaj in zdaj, vedno enako in nespremenjljivo, samo njen/njegov izraz je sprememba. Bistvo ni nič, kar lahko poznamo, imenujemo in razvrščamo, bistvo je nespoznavno, kajti vse, kar poznamo, mora biti izraženo in vse, kar je izraženo, govori, da je to le manifestacija bistva, nespoznavnega. Neizraženo Bistvo je velika negacija, hkrati pa je ONO neskončna možnost, ki se še ni porodila. ONO ni Bog, je pa hkrati neskočno večje in mogočnejše in hkrati neskočno manjše od njega. Zato Bistva ne mešajte s pojmom Boga. Vse boste še spoznali, ko pridemo do te teme.

Še en primer, da boste lažje razumeli pomen bistva in ga uporabljali povsod: poznamo pojem zvezd, osončij, planetov. Osončje s planeti je izraženo delovanje bistva, ki bi v tem primeru bilo medzvezdni prostor. Medzvezdni prostor je "prazen", vendar omogoča, da iz njega nastane osončje, da osončje biva v njem, da se tako izrazim. Primeri, ki so že dani in bojo še podani, so samo simbolični in so namenjeni učenju uma, ne morete pa jih vzeti v takem smislu kot so dani. Bistvo si torej lahko zamislimo "kot" medzvezdni prostor in izraženo "kot" osončje.

Bistvo je stanje, ki ga nekateri poznajo kot ENOST, medtem ko je vse, kar je manifestirano, v bistvu dvojnost ali dualnost.
Prva dvojnost je "vesolje" in "gibanje". Prva manifestacija je bila valovanje v vesolju, kar je metafora, ki jo je potrebno uporabiti in jo lahko razumejo fiziki, elektroniki in podobni ljudje, ki razumejo pojem električnega toka ali valovanja energije. Vse, kar lahko rečemo, je, da se je "vesolje" (pa ne v tem smislu, kot ga razumete danes) gibalo, nekaj v njem se je premikalo.

Ko se vesolje premika, ima posebno lastnost - ker ni trenja, ne izgublja gibalnega momenta, temveč se kar naprej giblje in ko se giblje, sta na delu dve sili:
- sila, ki ga "sili" h gibanju in ki predstavlja željo vesolja po gibanju
- sila, ki mu do tedaj ni dovoljevala gibanja in ki predstavlja željo vesolja po inerciji - mirovanju ali "status quo" - ostati v istem stanju kot prej.

Ta dva faktorja sta prisotna v vsakem gibanju, toda želja za gibanjem je močnejša od inercije in jo premaguje, inercija pa ostaja kot ovira ali motnja prisotna pri vsakem gibanju. Zato, med drugim, v vesolju ne obstaja ravna linija. Vsako gibanje ima zato blago zakrivljenost in zato se s časom vrača v točko, iz katere je izšlo in ustvarja prstan. To je razlog, zakaj astrofiziki danes vidijo, da je vesolje ukrivljeno in tudi, da se vse odvija v ciklusih. Ali drugače: vse se vrača, vendar na drugem nivoju.

Prvobitno gibanje je samo pretok vesolja, ki se po skoraj neskončnih eonih vrača na mesto, od koder je pričelo potovanje in zatem obnavlja svoje potovanje. Če ste kolikor toliko modri, vidite, da ta zakon velja tudi za vse v vaših življenjih. Tako se ustvari pas ogromnega obsega. Ta pas neskončno dolgo rotira na eni ravni z nespremenjenim spinom (hitrost rotiranja), ker pa ima tendenco, da razširi svoje gibanje na okolišni prostor, vse več prostora začenja rotirati skupaj s prvim pasom. V naravi bi lahko našli primer, ki bo to pojasnil: veter piha nad določenim delom oceana in ga sili h gibanju - tako nastane tok znotraj oceana, ki pa se prenaša na dele, ki jih veter ni dosegel, širi se in tako v resnici ni oceana, ki bi miroval, ampak se po njem gibljejo ogromne reke ali morski tokovi v vseh smereh.

Rotacija na eni ravni se nadaljuje vse dokler sile, ki jih ustvarja ne izzovejo novega gibanja, tako da se v vesolju ustvari novi tok, ki teče pod pravim kotom v odnosu na prvega in ponavlja se isti proces.
Sedaj imamo dve rotirajoči ravni , ena znotraj druge, treba pa je povedati, da se druga formira nad prvo, zato ima večji obseg.

Skozi neskončne eone te ravni rotirajo pod pravim kotom v odnosu na drugo in evolucija (razvojni proces) se usmerja na razliko med obema. Ko večja raven doseže hitrost manjše in starejše, privlači njen aspekt in tako se starejši krog približuje mlajšemu.
Sedaj si moramo zamisliti, da ima prvi krog zgornjo in spodnjo površino. Gornjo površino "izhodnega" loka ("izhodni" v smislu smeri gibanja, tako kot "vhodni") si lahko zamislimo kot pozitivno, spodnjo pa kot negativno, medtem ko je pri vhodnem loku obratno. To isto velja tudi za zunanji krog.

Ti krogi se medsebojno privlačijo in odbijajo, tako da si lahko zamislite kako gornja površina izhodnega loka prvega kroga, ker je pozitivna, stremi navzgor, k svojem komplementarnem (nasprotnem) aspektu v drugem krogu, spodnja površina vhodnega loka pa teži navzdol, tako da v rotirajočem disku nastane drugo gibanje. Ko to sekundarno gibanje konča prvi krog in ustvari svojo lastno, ustaljeno revolucijo (krožno gibanje), nastane novi kozmos. To je prazačetek kozmosa, seveda izražen z najpribližnejšo metaforo.

Sekundarni spin prvega kroga je prstan Mejnik, a krog druge formacije je tista sfera ki ustvarja meje kaosa (inertne sile znotraj vesolja). Na zunanji strani drugega kroga nastane sekundarna derivacija pa čeprav je ta rotirajoča glede na drugi krog, je glede na prvega nepremična in zato za ta kozmos pomeni prvotno stanje tišinje, nepremičnosti, iz katere je ta kozmos nastal in je temeljni kamen nastanka vesolja, tisto, kar se upira in jo lahko imenujemo prstan Kaos, "prvobitno zlo". Prstan Kaos nastane in se razvija iz reakcije prvobitne sile kot njena zrcalna slika, odsev. On rotira pod pod pravim kotom v odnosu na prvobtni spin in se mu upira. Ravno privlačnost prstana Kaosa je povzročila sekundarno gibanje prstana Kozmosa in ustvarila sekundarni spin, ki ga imenujemo prstan Mejnik. Zato je v bistvu "prvobitno zlo", omogočilo nastanek kozmosa.

Kozmos, kot ga poznamo, je torej kot vrtinec znotraj oceana ali kot luknja znotraj sira. In kaj, če je takih lukenj več? Res je, mnogo jih je, nešteto. Pa si predstavljajte, da je vesolje, kot ga skušajo znanstveniki razumeti in ga predstaviti in v katerem živimo, SAMO ENO izmed neštetih v neopisljivo ogromnem področju Kaosa ali nemanifestiranega bistva! Pa vidite potem svojo vlogo v vsem tem? Samo prah smo in nič drugega, prah, ki ima sicer možnost širjenja pa vendar je vedno samo prah. "Človek, prah si in v prah se povrneš." Morda je sedaj ta izjava mnogo bolj razumljiva kot kdaj koli prej.

Kozmični nauk - Uvod