Ljudje smo nekako nagnjeni k temu, da iščemo razne izgovore, ko nam nekaj ne gre, ko nečesa ne razumemo, ko se naše življenje ne odvija tako, kot si želimo ali smo si zamislili. In takrat najprej pomislimo na to, da so planeti spet obrnjeni v kako samo njim razumljivo smer, pa verjeno je spet kaka »močna« luna, ko pa vse to odpove, se spomnimo na to, da se veliko govori o karmi, katere posege sprejemamo s strahospoštovanjem, češ: proti temu sem pa popolnoma nemočen. Ko je vprašanje karme, sklonimo glavo in se seveda ponižno strinjamo z vsem, kar se nam dogaja.

Karme mi torej ni treba posebej opisovati, saj ima vsak svoje mnenje o njej, o tej nadležni zadevi, katere naloga je z vso močjo oteževati naše življenje. Vse smo že prestali, vse smo se že naučili, tako vsaj menimo, pa nas zopet doleti situacija, v kateri je edina možna razlaga, da je spet karma pokazala svoje zobe.

Največkrat sprejmemo ta »blagoslov« z jezo, žalostjo, strahom, življenje nam zastane v tisočerih vprašanjih, zakaj spet, zakaj jaz...in počasi oddrsamo naprej skozi dneve polne bolečine in stresa.

Sama se nikoli nisem pretirano obremenjevala z temi zobmi, ki jih kaže življenje, sploh pa ne z zamahom roke: »ah, že spet ta karma«. Verjamem pa v moč dobrih dejanj, čiste vesti , Ljubezni in Hvaležnosti. Prav slednji čustvi sta najmočnejša orodja, ki nas v življenju postavita v trenutek TUKAJ in ZDAJ. O tem se tudi precej sprašujemo, kaj to pravzaprav pomeni, živeti v trenutku. Vse, kar izkušamo, vse, o čemer premišljujemo, nas vedno pahne nekam v preteklost ali v prihodnost, zamujamo pa življenje, ki se odvija pred našimi očmi, v našem dihu, ki ni ne prej, ne kasneje, ampak zdaj, v tem trenutku. Razmišljamo o stvareh, ki so se nam zgodile, razčlenjujemo, zakaj so se zgodile, na kakšen način, s kakšnim namenom, naše želje so postavljene nekam v prihodnost, pišemo vse mogoče scenarije, kako si želimo, da bi bilo, a vsi ti scenariji nam potem ne prinesejo drugega kot razočaranje, ker se je spet zgodilo drugače, kot smo pričakovali. Življenje gre rado svojo pot, če nismo zavestni trenutka, v katerem živimo. Vedno hlepimo za nečem lepšem, boljšem in še če se nam zgodi nekako tako, kot si sprva želimo, nas vseeno nekje znotraj kljuva, če se ne bi dalo še boljše. Pozabljamo na ključno, to je Hvaležnost. Nikoli nismo popolnoma hvaležni za vse, kar imamo, kar se nam dogaja in vse to nas oddaljuje od resnične Sreče. Vedno je v nas prisoten nek dvom: »kaj pa če…«. Že tako enostavne zadeve, kot je vreme, nas mečejo iz tira. Pozimi si želimo poletja, ker nas zebe, a ko posije sonce, se pritožujemo, da nam je vroče. Želimo si dežja, ki bi nahranilo zemljo, a že po nekaj urah ga imamo povsem dovolj. Ne maramo turbolenc, ki nam jih prinaša življenje, čeprav bi se nekako morali zavedati, da se prav v teh bolečinah kalimo in rastemo. In namesto, da bi bili hvaležni za to, se na vse grlo pritožujemo in se sprašujemo, čemu je to namenjeno ali potrebno. Seveda ne trdim, da nam je vse to potrebno, ker bi bilo mnogo lažje brez tega, ampak žal je ravno bolečina naša največja učiteljica. Z njo dojamemo, česa si v življenju ne želimo in življenje poskušamo preusmeriti na druge tire, početi stvari drugače, z drugimi ljudmi. Ko imamo vsega zares dovolj, se zavestno odločimo, da tega ne želimo več in šele takrat dobimo moč nekaj spremeniti. Zato nima pomena, da se enostavno sprijaznemo, da to je pač karma in da v naši moči ni ničesar več, da to je pač treba odplačati, ker v nekem drugem življenju nismo bili »dobri«. Namesto tega se trudimo, da v tem življenju živimo kar najbolj kakovostno, da smo srečni in delamo stvari, ki nas osrečujejo, smo z ljudmi, ki jih imamo radi in nas imajo radi oni, nas spoštujejo in nam stojijo ob strani tudi, ko nismo v svoji najboljši verziji. In predvsem, da smo Hvaležni. Samo z vibracijo Hvaležnosti lahko pritegnemo v življenje srečo in tisto, kar si naše srce želi.

Potrebno se je tudi zavedati, da so naša težka čustva, bolečina, trpljenje samo odraz naših misli in odzivanje na določene situacije, ki se nam v življenju dogajajo. Mi sami določamo, kakšen bo naš odziv na dogodke. Mi jim dajemo tisto noto, ki določa, kakšen bo njihov vpliv na naša čustva. In vse to je rezultat naših preteklih izkušenj in duhovnega zavedanja. Ko duhovno rastemo, s tem raste tudi naše dojemanje vsega, kar se nam dogaja. Ne želim reči, da se nas potem nič ne dotakne, le veliko lažje in hitreje z duhovnim zavedanjem predelamo vse skupaj in namesto, da se spet zasmilimo sami sebi, kaj se nam zopet dogaja, pogledamo s širše perspektive. Še posebej se ne ukvarjamo s stvarmi, na katere nimamo neposrednega vpliva. Vseeno je dobro, da smo pozorni na določene situacije, ki se nam ponavljajo v nekem obdobju, saj gre lahko za sporočila Vesolja, da moramo nekaj v svojem življenju spremeniti, dojeti, ozavestiti in na ta način predelati. Lahko nam kaže na naša prepričanja, vedenjske vzorce, odnose, spremembe, ki bi jih morali nujno vzpostaviti, da se lahko premaknemo na višji, kakovostnejši nivo življenja. V teh primerih je lahko zelo neprimerno, če namesto tega odigramo vlogo žrtve in ne storimo ničesar. Lahko si nekaj še tako želimo, a nam življenje vztrajno postavlja ovire na doseganju tega cilja. Tudi v te primeru pozornost ne bo odveč. Morda pa ta naša želja le ni najboljše, kar se nam lahko zgodi in nas na ta način zavaruje pred napako, ki bi jo sicer lahko storili.

Kadar je nekaj resnično pomembno za nas, so tudi znaki takšni, da jih zlahka prepoznamo in predvsem razumemo, saj nam Vesolje ne želi dajati zapletenih ugank, da bi se mučili z njimi, namesto ukrepali v smeri svoje sreče.

Ko nas bo zopet nekaj iztirilo, se najprej zahvalimo za to izkušnjo, premislimo, kaj lahko storimo v zvezi s tem, pristopimo z Ljubeznijo in nežnostjo predvsem do sebe in zaupajmo, da se vedno vse razreši v naše najvišje dobro ter da tako lepi kot težki trenutki ne trajajo večno, lahko pa se odločimo, da v svojem življenju čuvamo prostor za tisto, kar nas osrečuje in bogati. Odprimo zvezek in vanj vpisujmo vse, za kar smo hvaležni in pričakujmo čudeže. In čim večkrat na dan začutimo v svojem srcu občutek Hvaležnosti in Ljubezni, s katerima zmoremo vse.

Romana Kos
Vir: www.mychi.si